Glavni meni

SLOVENSKE NOVICE, 24. SEPTEMBER 2008

ISKANJE SKRITIH SVETOV

Sodobni človek in civilizacija težko dojameta, da je materialni svet sam po sebi brez življenja in da to vanj v resnici prihaja od drugod – Kdor ozavesti dimenzijo, ki je vir življenja, realnost v čisti, izvirni obliki, lahko odkrije vzroke za takšno, kakršno ima, a tudi spreminja svojo usodo – Vsak lahko živi srečno, brez strahu, da mu bo za to izstavljen visok račun.

Komu ste namenili svoja predavanja in delavnice?

»Programi so tako oblikovani, da se jih lahko udeleži vsakdo. Starejšim pomagajo povrniti si in utrditi zdravje, mlajšim odpreti razumevanje, ki ga klasična izobrazba ne ponuja. Ljudem v srednjih letih pomagajo olajšati bremena vsakdana, kot so služba in druge obveznosti.«

Kaj pomeni obujanje življenjskih vrlin, ki je ključni del programa?
»To je temelj vsega. Svet, kot ga poznamo, je svet neosebnih snovnih oblik. Pod njim je še eden, ki pomeni življenje. Moč v tem drugem ustvarja življenje na materialnem. Temeljni sili v njem sta spolna in čustvena energija, ki ju poznamo tudi v snovnosti, a ju ta sama po sebi ne vsebuje. Vrline lahko spremenimo ali dopolnimo, ko se poglobimo v ta drugi svet, ki ga vsak nosi v duševnosti. Tam je treba poiskati moči za spreminjanje pogojev na površinskem svetu.«

Kako to dosežemo?

»Na delavnicah slušatelje poučujemo duhovnih močeh in sposobnostih in tudi, kako naj jih razvijejo. Program, ki zajema jogo in meditacijo, je razdeljen na štiri stopnje. Na prvi obujamo kundalini. To je uspavana energija v ljudeh, je moč, s katero, če jo prebudimo, lahko posegamo v druge svetove. Druga stopnja je pranajama – različne dihalne vaje, tretja pa razsvetljenje. Na četrti se slušatelji naučijo praktično uporabljati moč, ki so jo razvili na prvi stopnji. Z njo lahko okrepijo svoje zdravje ali zdravje soljudi, tudi na daljavo, vplivajo na vzroke in spreminjajo usodo.«

Lahko razložite, kako je to mogoče?

»Težava je v tem, da ljudje nimajo dovolj prebujene zavesti in volje, da bi lahko uporabili moč, s katero lahko spremenijo usodo. Večina jih je malodušnih in se prepuščajo neprijetnim osebnostnim lastnostim in okoliščinam, za katere menijo, da jih ne morejo spremeniti. A s prebujanjem in razvijanjem moči lahko spremenijo vse pogoje, ki jim ne ustrezajo.«

Ali na teh močeh temelji tudi biozdravljenje?
»Bolezni izvirajo iz vsebin, ki jih povzamemo iz družine in okolja, ter neobvladovanja telesa in osebnosti. Ko kdo razvije moč, s katero nadzoruje duševnost, lahko obvlada vzroke telesne bolezni oziroma strahov, raztresenosti ipd. tudi pri drugih, ko ti izhajajo iz podobnih korenin.«

Kako poteka biozdravljenje, ki ste ga zasnovali?

»Najprej imam predavanje, vsakič na drugačno temo – v desetih letih se še nisem ponavljal. Sledijo meditacije, ki se običajno vežejo na vsebino predavanja: prebujamo čakre, vrline, odkrivamo dimenzije svetov, ki imajo drugačne moči, in jim omogočimo, da se vlijejo v človeka, da jih lahko uporablja vsak dan, včasih obujamo tudi moči planetov.

Po daljšem premoru imamo v zadnjem delu biozdravljenje. Čeprav je zadnje samostojna celota, so prejšnji koraki nujni, da bi bilo res kakovostno. Sprostimo se, poglobimo v podzavest, opravimo dihalne vaje in se povežemo z zdravilnimi močmi podzavesti, ki jih sprožimo v duševnosti in v telesu. Stopamo ne le v individualno, temveč tudi kolektivno podzavest in podzavestne razsežnosti planeta Zemlje ter uporabimo moči, ki so tam na voljo. V tem stanju udeleženci ponavljajo zdravilno sugestijo. Po koncu izvajajo gibe z rokami po vseh delih telesa, jaz pa jim sproti govorim sugestije.«

Si lahko slušatelji pozneje sami pomagajo utrditi zdravje?

»Samostojno lahko opravijo sugestijo vrlin. Udeleženci delavnice duhovnega razvoja pa znajo pomagati utrditi zdravje sebi, otrokom in staršem. Tega ne počnejo drugim – med procesom bi lahko nase vzeli tuje bolezni, to pa je lahko celo nevarno za življenje.

Koristneje si je, kadar, na primer, želimo pretegniti več veselja do učenja, denarja ali samozavesti, pisati ustrezne sugestije. Izbrano vrlino en teden vsak dan zapišemo od 80- do 100- krat. Piše se vsak dan ob istem času, odstopa se lahko za največ dve uri.«

Je to nekakšno programiranje podzavesti?

»Človeški razum in naša civilizacija ne dojemata, da je materialni svet sam po sebi brez življenja in da to vanj prihaja od drugod. Pomembno je najti dimenzijo, ki je temeljni vir, realnost v čisti, izvirni obliki. Ko vstopimo v ta drugi svet, moramo v njem obuditi zavedanje. Ljudje sicer vanj vstopajo v spanju, vendar brez zavedanja. Če si čez dan pišejo sugestije ali pa si jih pred spanjem v mislih ponavljajo in jih usmerjajo v spodnji del trebuha, kjer je duhovno središče, se bodo v spanju lahko posvetili življenjskim vzrokom.«

S katerimi duhovnimi izzivi se mora vsak spoprijeti?

»Vsak ima svoje, glede na družino oziroma okolje, v katerem se je rodil in odraščal, tudi glede na kraj, v katerem živi itn. Vsem je skupno, da imajo zaprte poti do podzavestnih dimenzij, čeprav so jih njihovi možgani zmožni uporabljati. Naš cilj je prebuditi možgane, da bomo lahko živeli srečo v vseh njenih oblikah; v čustvenem, spolnem in finančnem pomenu ter v odnosih z drugimi. Ko razvijemo sposobnosti in vrline, bomo živeli srečo brez posledic. Marsikdo se boji to početi, ker se mu zdi, da ne obvladuje vzrokov, ki pogojujejo njegovo srečo. Zdi se mu, da s tem ko trpi, obvladuje življenje. Človekova dolžnost je, da živi srečno, to je vsakemu na voljo, le prebuditi in uporabiti mora neizkoriščene vsebine, jih usmeriti v obvladovanje vzrokov. Vsak lahko živi srečno, brez strahu, da bi za to moral plačati ceno.«

Kaj je treba storiti za to?

»Drzniti si sprožiti uspavano. Tega se po navadi bojimo, ker so tam razni kompleksi, družinska bremena, človek se tega nagonsko boji in tlači, da ne bi prišlo na površje. Da bi se lahko spremenil, se mora najprej soočiti sam s seboj. Osvobodi se lahko edino tako, da si upa odpreti tistemu, kar je vse življenje potiskal vase. Skupinsko vzdušje na delavnicah, ki jih vodim, pomaga pri tem prebujanju, in tudi, da se prebujeno prečisti.« (T. K.)

UMIRJANJE DUHA IN TELESA

Sogovornika smo poprosili, naj za bralce opiše katero izmed vaj, ki jo lahko izvajajo sami, v zasebnosti doma.

»Pri temeljni vaji meditacije, ki zahteva najmanj napora in traja pet minut, mirno sedimo z vzravnano hrbtenico in sproščeno opazujemo svoje misli. Ne smemo se premikati, kajti telo nam pomaga duševno se uravnovesiti, če ni stalnega divjanja misli in gibov, ki preprečujejo širjenje notranje energije. Tako vstopimo iz jetništva grobega snovnega sveta v duševnost, kjer najdemo mir. Neosebno moramo opazovati lastne misli, ki se sčasoma umirijo.« Po enem tednu meditacije bomo bolj umirjeni in srečnejši, obljublja Mahne.

Koristne so tudi temeljne vaje dihanja: »Najprej izdihnemo ves zrak in znova vdihnemo samo s trebuhom, štejemo do deset, izdihnemo in postopek še dvakrat ponovimo. Nato nekajkrat normalno zadihamo, potem ponovimo prejšnjo vajo, le da zrak usmerjamo v prsi. Tako uravnoteženo poživimo krvni obtok, kisik pa steče po vsem telesu. Če vajo naredimo enkrat na dan, okrepimo imunski sistem.«

OD JOGE DO KABALE

Pogovarjali smo se s Slavkom Mahnetom – Shyamo, duhovnim učiteljem, ki slušatelje svojih delavnic popelje v svet joge, meditacije, duhovnega razvoja in biozdravljenja.
Joge in drugih veščin se je učil v društvih v Sloveniji in pozneje v Avstriji, kjer je nekaj časa živel. Njegovo zanimanje so pritegnila različna starodavna znanja, od kitajskega oraklja I-chinga in šiatsu masaže, prek tibetanskih, indijskih in indijanskih modrosti ter šamanizma vse do kabale. Raznovrstne sisteme je združil v celoto, ki je po njegovih besedah prilagojena potrebam današnjega časa.

 

NOVI TEDNIK, 15. APRIL 1999

Pogovor s Slavkom Mahnetom – Shyama, ki zdravi ljudi in rešuje planete

Med vsemi, ki se ukvarjajo z različnimi nam bolj ali manj razumljivimi stvarmi, je tudi Slavko Mahne- Shyama, biozdravitelj, radiestezist, beli mag in duhovni učitelj iz Grahovega na Notranjskem. Še kot mladenič je šel v Ljubljano, kjer je odprl svoje podjetje in delal na področju tedanje Jugoslavije. Ko je le-ta razpadla, je za sedem let odšel v Avstrijo. Pravi, da je tam neke noči v letu 1987 doživel razsvetljenje, saj se je vanj naselilo duhovno bitje iz rodu elohimov, ki je vanj vneslo prav posebno energijo. Ta duhovna izkušnja je Slavku Mahnetu- Shyami popolnoma spremenila pogled na življenje in svet; kot pravi danes, je takrat doživel videnje popolne resnice in njegova naloga v tem življenju je, da jo prenaša naprej.

To počne tudi med skupinskimi terapijami in predavanji, na katere vabi ljudi iz vse Slovenije. Skupaj delajo na samouresničitvi oziroma na popolni preobrazbi osebnosti, kar je, je prepričan Slavko Mahne-Shyama, tudi končni cilj tovrstnih terapij. O tem da si Slovenci želijo osebnostne preobrazbe, pričajo dobro obiskana predavanja, ki jih vodi.

»Ljudje smo v veliki meri vezani na preteklost, ki nas drži v primežu. Odvisni smo od preteklosti naše družine in preteklih dejanj, pa tudi svojega naroda in celotnega človeštva. Človek je samo del makrokozmosa, samo v 10% pa se ljudje lahko zavedamo svoje preteklosti. Trpimo, ker nismo usklajeni z zemeljsko naravo. Stvari in dogodke lahko namreč dojemamo samo s čutili, ki pa nas zavajajo, saj omogočajo samo površinsko zaznavanje in dojemanje, ki nam ne omogoča pravega pogleda v resničnost,« pravi Shyama.

Kako potekajo vaše terapije?

Človeka najprej spravim v alfa stanje, nato v stanje hipnoze, ko je dojemljiv za sugestije, kljub temu pa se zaveda. Potem sežemo daleč v preteklost; vse do rojstva, saj so v vsakem človeku skriti prvi podzavestni spomini iz tega obdobja. 0b takšni terapiji prihajajo na površje vzroki iz podzavesti in zanimivo je, da se pri približno polovici tistih, ki jim opravljam tovrstno terapijo, na obrazu pokažejo znaki herpesa. Znano je, da novorojenček herpes največkrat dobi med rojstvom, tako da je to vpisano v podzavesti, hkrati pa tudi občutek negotovosti lastnega delovanja. Hipnozo torej opravljamo zato, da bi v človeku prebudili in ozavestili podzavestna bremena, ki jih nosi s seboj že od otroštva in da bi se jih očistil.

Ob ljudeh zdravite tudi narod…

Hkrati s terapijami, s katerimi zdravimo ljudi, med srečanji zdravimo tudi narod oziroma celotno državo. Med enim zadnjih zdravljenj smo ugotovili, da prinaša rojstni datum Slovenije s seboj veliko vpliva nekdanje Jugoslavije. Vsak narod je namreč kot živo bitje; rojstni datum vpliva na državo tako, kat vpliva rojstni datum na človeka in če so primesi ob tem datumu negativne, se lahko tudi državi v prihodnosti slabo piše.

Kako je s Slovenijo?

Rojstni datum Slovenije prinaša s seboj ogromno primesi komunizma in drugih lastnosti nekdanje Jugoslavije, kar ni dobro. Sam sem v času osamosvojitve Slovenije živel v Avstriji in ko sem izvedel, kaj se dogaja, sem pričel s procesom zdravljenja naše države. Zato se je vojna v Sloveniji končala v nekaj dneh.

Pravite, da ste vojno ustavili vi?

No… tega ne pravim, ampak tudi v Celju je veliko radiestezistov, ki so potrdili, da bi v Sloveniji takrat prišlo do veliko večje katastrofe, če se ne bi delalo tudi na teh ravneh.

Zakaj potem ni mogoče ustaviti katastrofe, ki se sedaj dogaja na Kosovu in v Jugoslaviji?

Z zdravljenjem teh narodov smo pričeli šele pred tednom in ker oba naroda nosita s seboj zelo težko usodo iz preteklosti, bo vojno na teh področjih zelo težko ustaviti.

Vojna je položaj, ki se prične skozi element ognja, vojno pa ljudje doživljamo tudi sami v sebi. Vendar naj bi skozi element ognja nazadnje prišli do elementa zraka, kar pomeni, da se vsaka vojna zaključi s pogovorom, vsaka pa narod, ki v njej sodeluje tudi močno poveže in spremeni.

V čem je bistvo vaših terapij?

Vsaka terapija oziroma srečanje se prične s predavanjem, potem pa preidemo na prebujanje življenjskih vrlin. Prva je prebujanje modrosti, ki ji sledijo razum, inteligenca in ljubezen. Šele, ko človek dovolj okrepi svojo osebnost, je namreč sposoben poseči v globlje prvine svoje preteklosti in šele potem lahko pomaga drugim ljudem, narodom, svetu. Prav bremena iz preteklosti so tista, ki nam onemogočajo uresničitev življenjskih želja in če se jih znebimo, so glavne prepreke odstranjene.

Kdo so elohimi, ki jih pogosto omenjate?

Elohimi so duhovni nosilci svetlobe oziroma resnice v tukajšnji svet. Že od nekdaj so s človeštvom močno povezani, saj njihov planet kroži v istem planetarnem sklopu kot Zemlja. Bitja enega planetarnega sklopa, ki ga sestavlja devet do petnajst osončij, so namreč med seboj duhovno povezana in odvisna. Elohimska rasa je uspela ohraniti božanske potenciale in tako dvanajst tisoč let pomagajo ljudem, da bi se dvignili iz brezna neumnosti, slepote, sovraštva, strahu in obupa. Le dvig človeštva lahko namreč posredno omogoči dvig elohimskega sveta.

Vaš pogled na življenje in svet je popolnoma drugačen od tistega, kar so religije in filozofije razlagale doslej. Kako to razlago sveta sprejemajo ljudje, ki jim jo podajate?

Odkar sem prejel razsvetljenje, sem začel živeti popolnoma drugače, saj se mi je takrat razodela resnica, ki sem jo prej iskal vse življenje. Naša galaksija drvi skozi predor in zato se danes v svetu dogaja toliko katastrof. Zato se mora vsakdo od nas najprej soočiti s svojo preteklostjo in ko bomo uspeli z njo razčistiti, tako posamezni ljudje kot narodi, bo v svetu veliko manj katastrof. Po mojih izračunih se bo to zgodilo leta 2012, ko bo odkrit še zadnji od treh neodkritih planetov, katerih odkritje bo spremenilo astrološko karto sveta in preprečilo nadaljnje katastrofe.
Doslej sem že večkrat nastopil v radijskih oddajah, o meni se je pisalo v več časopisih, napisal pa sem tudi knjigo in večjega kljubovanja še nisem doživel. Vsekakor pa je najbolj pomembna izkušnja ljudi, ki se udeležujejo mojih terapij, saj sami na sebi kmalu začutijo rezultate – boljše počutje in ozdravljenje marsikatere bolezni, ki je prej ni bilo mogoče ozdraviti na noben način. Tako kot danes zdravimo ljudi, bomo nekoč prav gotovo ozdravili tudi Zemljo. To bo čas, ko se bodo ljudje zavedli najgloblje modrosti v sebi, ko ji bodo znali prisluhniti in jo tudi uporabiti.

NEDELJSKI DNEVNIK, 10. SEPTEMBER 2000

Poletni dan je, pozno popoldne. Rahlo dežuje. Vstopim v dvorano Občine Vič. Tam je zbranih že kakih 70 ljudi. In še pritekajo. Mnogo jih je; mladi, starejši, čedna dekleta v mini krilih, resni poslovneži. In otroci. Slavko Mahne, njihov beli mag sedi za mizo. Po eden po eden prihajajo k njemu. V očeh jim trepeta upanje. Beli mag ima v rokah majhno zlato nihalce. Pogovarja se njimi. Z vsakim posebej. Ne slišim, kaj govorijo. Vidim pa njihovo zaupljivo držo. In njegov mir. Beli mag opravlja meritve. Z zlatim nihalcem, ki je njegov izdelek. Doma jih ima še več.

Med programom vlada v dvorani smrtna tišina. Beli mag govori. Z enakomernim glasom. O čistem stanju življenjske vsebine, o tem in drugih tisočletjih, o času, ko so ljudje živeli v sožitju z naravnimi zakonitostmi življenja. O svobodi poletja, življenjskih vrlinah, vedno znova o življenjskih vrlinah. O lepoti sožitja, ljubezni, sreči in zdravju. V množici so tudi bolniki z rakom, žalostni ljudje, med biozdravljenjem, ko imajo ljudje zaprte oči in se po stopnicah, ki jih v njihovo zavest prikliče glas belega maga, spuščajo v svojo notranjost – se zasliši presunljiv ženski jok. Nek moški mrzlično stresa z glavo. Neko dekle po koncu programa vstane in pravi: Slavko, naj te objamem! In potem ga objame, močno ga objame.

Ko se srečam z njim, naročiva kavo. »Samo hip, pravi, očistiti jo moram.« Zazre se vanjo. S pronicljivim, vztrajnim pogledom. Potem se pogovarjava. Svoje trditve spremlja z ostrino pogleda, mirom in neumornim nihanjem nihalca nad modro sliko. Okoli vratu ima obešenega enega svojih simbolov. Belo majico nosi. Pravi, da ni človek, čeprav je. Elohimsko bitje je, pravi. In elohimska bitja v ta svet prinašajo resnico in svetlobo. »Povezani smo s človeštvom, že od nekdaj. Božanske potenciale imamo – elohimi – skreirali smo stare civilizacije, kasneje pa smo na zemlji izumrli in njihovo znanje je bilo prepuščeno ljudem tega sveta, ki tega znanja niso znali uporabiti. Nižje strasti so prevladale. Iluzija čutil. Človeštvo je padlo. V tragično nizkotnost znotraj katere pa vre zmožnost kreacije. Zemlja je torej planet, poln vajencev.« In beli mag ve, da so ga vrhovne božanske sile v vesolju poslale med ljudi, da bi pomagal ustvariti štiri stopnje reda (eterično, astralno, mentalno in kavzalno). Obetajo se burne spremembe, posamezniki se bodo osvobajali laži in utvar, stopili se bodo z izvirnim duhovnim bistvom življenja. In beli mag jim bo pri tem pomagal, že zdaj jim pomaga.

Tudi s skupinsko terapijo, katere obisk bistveno pospeši proces življenja. Negativna karma se razkraja, Slavko Mahne v udeležencih prebuja pozitivno energijo in vrline inteligence, modrosti, razuma, močne volje ter ljubezni. Izničujejo se strupi. Negativna sevanja, virusi, bolezni. V dvorani, kjer je med programom beli mag Slavko Mahne tako suženj kot vladar, tako vlada en sam zakon:

Zakon sožitja, svobode in ljubezni.

Sonce sveti za vse. In beli mag, pravi, dela za človeštvo. »Življenjske vsebine tega tisočletja ustvarjam.«

Slavko Mahne je mag. Uporablja duhovne sile (le- te delujejo kot naravne sile) in z njimi dosega plemenite rezultate. »Vse oblike življenja kreiram. Kreiram glasbo, politiko, šolstvo, zdravstvo. Zdravim bolne. Mnogo ljudi sem ozdravil. Vedno sem v neposredni povezavi s središčem, v katerega sem vstopil v onem tihem avstrijskem penzionu leta 1987.«

Prebral je celo knjižnico, mnogo, mnogo knjig. A danes ne bere več. Danes je v stiku s popolno resnico življenja in tam dobiva odgovore na svoja vprašanja. Koncentrira se na cel univerzum. »Sleherni hip kreiram prihodnjo usodo, kakor to s svojimi dejanji in mislimi počnejo tudi ljudje. Oplemenitil sem stvarstvo, razširil sem se do središča«…in danes je zdravitelj, h kateremu se zgrinjajo množice. Za svoje delo potrebuje veličino. Ima jo in ohranja jo.

»Ohranjam jo v vsakem delovanju misli in občutkov, ki so popolni in resnični.«

Na individualnih programih spušča ljudi v različne faze njihovega življenja pred in po njihovem zemeljskem rojstvu in v vsaki fazi Slavko Mahne vstopa v ljudi in čisti s čisto svetlobo resnice čiste ljubezni. »Za človeštvo skrbim. K meni je prišel mož s kostnim rakom. Zdravnica mu je napovedala le še dva meseca življenja. Ozdravil sem ga. Potem je prišla k meni še njegova zdravnica«…

Živi v hiši, ki ni navadna hiša. »Ko se pelješ nasproti tej hiši, greš skozi avro vseh barvnih odtenkov. Skrbim, da se v človeštvu stalno kreirajo potenciali novih življenjskih vsebin, ki so v skladu z naravno resnico življenja.«

Z zlatim nihalcem meri procente, sevanja, zdravi in čisti. Čisti hiše. Izdeluje zdravilne plošče, ki jih mnogi ljudje ure in ure pobožno držijo v rokah in si jih polagajo na telo. »Ničesar ne delam z nepotrebnim naporom.«

Beli mag je. »Nadzorujem negativne sile, si jih podrejam, ker mi služijo. V sožitje stopam s pozitivnimi duhovnimi silami in z njimi in preko njih delujem.«

»Kar izraziš ven, izraziš vase«, pravi in se smehlja.

Vprašam ga, če ga kdaj zamika manipulacija. Mnogi ljudje verjamejo vanj, toliki spijo z njegovo knjigo pri postelji in v trenutkih žalosti zrejo v njegovo fotografijo. Z lahkoto bi jih zavedel.

»Ne, pravi. Če bi to storil, bi počasi ugasnil.«

On pa noče ugasniti. V sebi nosi veliko srečo naravnega zadovoljstva. »Imam dovolj moči, da se soočim z vsako boleznijo. Sem še eden v vrsti elohimov, ki so pomagali človeštvu: Rasputin, Gandhi, Leonardo da Vinci, Luther King. Buda.«

Na koncu programa se zahvali, vedno. Čudovito skromen je, ko to počne, nekako nežen.

Zahvali se človeškemu bistvu in bitju ljudi, ki so bili z njim. Duhovnim silam.

»In vojskam angelov, ki me vedno obkrožajo.«

Na zemlji se je njegovo človeško telo rodilo v neki vasici. V okolju pristne narave. Kot majhen deček je lovil ribe in streljal ptice. Kasneje se jim je za to opravičil. S celotnim svojim bitjem se je opravičeval ribjemu in ptičjemu carstvu. Nobenih vrstnikov ni imel v tej vasi. Včasih je pobegnil od doma, dobil je ukor – a že tedaj je imel izjemne psihične sposobnosti. Znal je prositi, da ne bo kaznovan in ni bil. In znal je psihično blokirati možnost, da bi se kdo spomnil na ukor, skrit v njegovi torbi. »Verjel sem, da imam moč, da lahko uredim vse. Imel sem vero v svojo notranjo moč. Prepričanje svojega namena. Sledilo je izpopolnjevanje duševnosti, težki fizični treningi, krepitev duševne moči, branje, poglabljanje vase. Bral je teozofe, budistične spise, indijsko in tibetansko filozofijo in Živorada Mihajloviča Slavinskega – knjigo, ki mu je prvič prišla v roke pri 19ih letih. »Zaznaval sem čisto stanje svoje življenjske vsebine, se uril v napornih vajah dihanja, mirnem sedenju in koncentraciji, obujanju občutkov in povezovanju z naravnimi silami.«

»Znal sem ustaviti veter.«

»Glej ti oblaki so moji!«, pravi, pokaže z roko na bele ovčice nad najinima glavama in se nasmehne.

Odrekal se je strastem, zasvojenosti, zlorabi, se osvobajal vseh oblik odvisnosti. Ampak žalosten ni bil. Zanj je bil pomemben cilj. »Pomembnejši je bil od strahu. Ampak strah je bil, seveda.« Strah ga je bilo, da bi poškodoval svojo duševnost, svoje telo. In včasih je težko obvladoval svoje zavedanje. Še drugi sovražniki so bili na tej poti; v tem času, ko je tlakoval pot svojega duha. »Napor. Egoizem, želja po moči zase.« Tudi v okolici ga je prepoznaval, egoizem in okoli sebe trosil nesebično ljubezen. »Vstopal sem v sebične ljudi in v njih prebujal ljubezen, nesebično ljubezen. In v rastlinah in v živalih.«

Živel pa je v malih, podnajemniških stanovanjih.

A vrline narave je nosil v sebi, to je že vedel. »Nisem iskal čiste filozofije ali občutkov, iskal sem vrline. Vrline, ki jih danes lahko praktično koristim.«

Danes, ko je beli mag.

Boril se je z mrazom, z vročino, s telesno bolečino, ozaveščal je svoje notranje duhovne globine. V svoji okolici je prepoznaval duševno bolečino življenja, v ljudeh jo je videl. Delal je in v delu je izražal neosebno čutenje.

Videl je ljudi. Videl je kako žalostni so mnogi. »Žalost je zaprtost. Žalost je majhnost… Bolečino je moč čutiti, bolečino človeških nemoralnosti. A možno je prodreti globoko, globoko v človeška bitja. In v njih je lep, čisti del. Vsak človek ga ima, vsak. To je izvirno bitje; zasluge, da je človek postal človek, da se je rešil življenja v telesu živali, da je dobil vrline zavedanja sebe kot razumnega bitja. In s to človeško lepoto je moč veliko storiti. Beli mag obuja to lepoto, to dušo, ki deluje v skladu z resnico narave življenja, ki je sama po sebi pravilna – in tedaj v njem nastopi zavest, da je možno in potrebno to kar ima sam, to moč, to sposobnost, širiti navzven, tudi v druge ljudi. Njegov čisti del vstopa v ljudi, tam jih prosvetljuje, krepi, zdravi in tudi oni mu dajejo. Veliko mu dajejo. »Njihove osebnostne žarke uporabljam, jih oplemenitim, oplajam in jih skupaj s svojimi širim naprej, v svet, v civilizacijo. V človeštvo.«

Živel je v Avstriji. Nekaj let. Delal je kot fizični delavec. Všeč mu je bilo tam. Delo je z lahkoto opravljal. In mnogo se je posvečal svojemu razvoju, mirovanju, nadzoru samega sebe.

Buda (prav tako elohim) je svoje razsvetljenje doživel pod drevesom. Slavko Mahne je svoje prosvetljenje doživel v mirni, odmaknjeni avstrijski vasi z dvema ribnikoma in cerkvijo, v penzionu, katerega lastnica ga je nekoč vprašala: »Pa zakaj ne greste nič ven, kar takole v sobi ste, toliko časa…?«

Ona ni mogla vedeti, koga ima v gosteh!

Njegova samota je bila prijetna. To je bil čas mentalnih projekcij in spoznavanja resnic in zakonitosti. Neko noč je prišel v kontakt z duhovnimi bitji, ki so živeli med seboj v fantastičnem sožitju. Povprašal jih je po Bogu; »Kaj je Bog v resnici?«

»Za to spoznanje sem bil pripravljen tudi umreti.«

Pokazali so na sonce tam v daljavi. In ga posvarili, naj ne hodi tja. Potem se namreč ne bo mogel vrniti. A je šel, naravnost tja je šel.

In vrnil se je. Kot beli mag.

»Letel sem. Zaznaval sem različne duhovne dimenzije. In razumna bitja so bila vedno manj vidna. Doživljal sem ljubezen, vseprežemajočo ljubezen, ki je trgala moje bitje. V vsakem njegovem atomu se je prebujala, ljubezen, radost. Moj um se je lomil. Lomilo in trgalo se je moje zavedanje. Prišel sem v fazo nemoči in nato na širno planjavo čiste predanosti. To ni bila več naučena predanost, name je sevala sila in čutil sem, da je vredna celega mojega bitja. In spojil sem se z njo. Izgubil sem zavedanje.«

Ko se je ozavestil, je videl celo stvarstvo. Videl sem človeški svet, videl sem ljudi, drobne, majhne ljudi, ki so v sebi gojili mišljenje egoistične pomembnosti. Imeli so se za bogove. A oni niso zmogli sprejemati življenjske vsebine iz središča, s katerim sem se bil spojil, središča, ki me je vzelo vase. Bili so tudi drugačni ljudje; verovali so v boga, s pravo vero in bili so dobri. In sočutni. In na vrhu glave so imeli nekakšen žarek, nekakšno svetlobno nit in iz njih se je v njihovo okrožje širila življenjska vsebina. Bili so vir življenja v svojem okolju, čeprav so imeli sebe za nepomembne.

Tako zelo me zanima, kakšno je bilo to središče. Slavka Mahneta prosim še za kako besedo o njem.

Nekakšen center, ki iz sebe navzven izžareva. K sebi vleče surove vsebine, jih oplemeniti in nato oddaja. Kakor bi dihalo.

Vedno, saj deluje plemenito.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M