Glavni meni

Vse bolezni imajo živalske karakteristike. So izključno živalskega izvora, zato nikakor ne morejo preseči tretje čakre. Logično bi torej bilo, da ljudje kot razumna bitja četrte čakre sploh ne bi mogli obolevati. Solarni pleksus je v evolucijski sliki univerzuma namreč meja, čez katero ne morejo navzgor proti višjim čakram razumskih bitij prodreti nizkotne živalske energije, torej tudi bolezni ne.

Res pa je, da imajo ljudje kot razumna bitja, ki jim je dana zavest, možnost svobodne izbire. Zato se lahko evolucijsko dvigujejo in napredujejo oziroma padajo ter se znižajo pod svoj izhodiščni nivo, torej lahko v osnovi delujejo tudi pod četrto čakro. Tako pogosto pride do odzemljenosti človeka zaradi različnih razlogov. Predvsem gre za neuravnotežen odnos človeka do elementov.

V takem primeru odzemljenosti, bolezni, ki so v bistvu tudi psihična, a nizkotna, bitja, vstopijo v človeka. Kot parazit obsedejo človeško zavest, ki je evolucijsko bistveno višja od vseh bolezni. Če se bolezen vsili v človeško telo (najprej psihično in kasneje fizično), se pokaže kot strašna in nepremagljiva. To pa je zgolj prevara in laž iluzije. Bolezni so se tako razširile čez človeštvo in zato na vsakega posameznika vplivajo z močjo iluzije celega človeštva. Poudariti pa je treba, da tudi moč iluzije celega človeštva uporablja živalske karakteristike, saj je bolezen v osnovi živalska kreacija. To pa omogoča vsakemu posameznemu človeku, da kljub vsemu premaga in v sebi izniči prav vsako bolezen!

Narava ni nič drugega kot splet duhovnih sil, ki delujejo izven dosega človeških čutil in uravnavajo naravne procese. Seveda deluje narava tudi na človeško telo, ki je njen del. Človeško telo ima namreč podobne zakonitosti kot rastline.

Naravne duhovne sile ne delujejo samostojno oziroma neodvisno. Ustvarila so jih višja inteligentna bitja in jih hkrati ustrezno programirala. Tako naravne duhovne sile delujejo kot izjemno dovršen računalniški program, ki deluje psihično: zaradi njihovega delovanje ne more iti v naravi prav nič narobe. Treba pa je poudariti, da naravne duhovne sile ubogajo neosebna bitja, ki delujejo v sožitju z živalmi, naravo in rastlinami. Moti jih programiran človeški razum-ego, ki deluje oddvojeno od naravnih zakonitosti in jih tako ruši. Zato se v naravi povzroča nered. Naravne duhovne sile nato ukrepajo tako, da naravno ravnovesje ponovno uredijo. To pa dosežejo z delovanjem na človeško telo. Ljudje, ki se oddvojimo od naravnih zakonitosti in delujemo naučeno oziroma egoistično, to občutimo kot krizo, ki se odrazi v boleznih, nesrečah in podobnem trpljenju, ki so nam ga programirale naravne sile. Toda za vse to smo si krivi sami, ker rušimo naravne zakonitosti, po katerih smo tudi sami ustvarjeni. Torej z našimi nerazumnimi dejanji rušimo sami sebe. Človek, ki se zave lastnega napačnega delovanja, je storil prvi korak. Naslednji pomembni ukrep je, da tak človek vzpostavi moč nadzora nad materialno blaginjo. To stori tako, da se iznebi materialnih iluzij – ujetosti v materijo, kar človeka odzemljuje. To ne stori, tako, da se materialnim stvarem odpove, kot uči večina vzhodnih duhovnih filozofij. To stori tako, da v sebi prebudi budnost zavedanja in v sebi združi pretekle (spodnji svetovi), sedanje (srednji svetovi) in prihodnje vsebine (zgornji svetovi). Tako postane pozitivno neosebno bitje, ki ga (če deluje v sožitju z živalmi, naravo in rastlinami) ubogajo tudi naravne duhovne sile.

V sedanji civilizaciji še noben znanstvenik ni uspel podati pravilne oziroma resnične definicije narave oziroma sile, ki usmerja naravne procese. Mnogi menijo, da je delovanje narave čudež. Toda čudežev ni: čudeži so samo tiste stvari in procesi, ki jih ljudje ne razumejo – zato jih poimenujejo čudež. Ko pa ljudje čudež razumejo, čudež ni več čudež. Zaradi nerazumevanja bistva narave medicina zdravi samo posledice in ne vzrokov ter je zato razmeroma neuspešna in marsikdaj nemočna.

Pravilen proces zdravljenja bolezni je zato poglabljanje v človeško podzavest, v njene spodnje nivoje (preteklost) in njihovo ozaveščanje. Moč bolezni se namreč kreira v spodnjih dimenzijah – v preteklosti. Tako lahko človek iztisne bolezen v površinske svetove in jo tam v sebi razkroji. Zaradi razmeroma nizke evolucijske stopnje naše civilizacije in s tem povezanega neznanja v tem trenutku na takšen način deluje le Slavko Mahne in je edini sposoben sistematično in celovito razkrajati bolezni. Slavko Mahne v celoti obvladuje vzroke psihičnih moči, ki so v spodnjih dimenzijah in zato lahko tam bolezni tudi popravlja. Na podoben način (s poglabljanjem v preteklost), vendar žal nepopolno, v naši civilizaciji deluje le še freudovska psihoanaliza, ki pa žal bolezni in psihične težave samo iztiska iz podzavesti, a jih ne razkraja, saj nima ne znanja ne moči, da bi si bolezni podredila in jih tako onesposobila.

Večina bolezni obstaja kot vzrok celotne evolucijske nerazvitosti človeštva. Res pa je, da se stopnja razvitosti evolucije človeštva razlikuje glede na posamezni del sveta. Človeška zavest se širi v makro-okolje, kjer je širina širše skupnosti ljudi (npr. ZDA ali Evropska unija). Tako Američani mislijo oziroma čutijo, da so ZDA njihovo okolje, kjer se svobodno psihično in miselno gibljejo. Človeška zavest sprejme za svoje tisto ozemlje, kjer čuti, da se ima pravico širiti.

Slovenci trenutno v duhu in zavesti počnemo to v Sloveniji, zato prihaja do občutka omejenosti. Z vstopom v Evropsko unijo pa se bomo psihično razširili čez celotno ozemlje Evropske unije. To bo znatno povečalo kvaliteto in obseg posameznikovega življenja ter zvišalo pestrost doživljanja življenjskih procesov. Še najbolje bi bilo, ko bi se lahko posameznik razširil čez celotno Zemljo. Ko bi to storili vsi ljudje, bi človeška civilizacija stopila na pot bliskovitega vsestranskega napredka, ki bi omogočil tudi skokoviti dvig življenjskega standarda posameznikov, torej bi bile poražene tudi bolezni.

Trenutno je stopnja evolucijske razvitosti najvišja v Ameriki, kjer je pestrost doživljanja življenjskih procesov najvišja Res pa je, da je za to le v manjši meri zaslužna ameriška vladajoča bela rasa. Američani namreč delujejo odzemljeno prav tako oziroma še bolj kot Evropejci, a kljub temu materialno ne trpijo, ker živijo na temelju zasluge preteklih indijanskih civilizacij. Prav zaradi tega so postali ošabni in plitki ter vodijo svojo civilizacijo v propad. Ameriška civilizacija bo tako v nekaj letih doživela padec, podobno kot nekoč že starorimska oziroma staroegiptovska, saj bodo Američani kaj kmalu dokončno izživeli pretekle zasluge oziroma energije. Naravne zakonitosti materialnega sveta so namreč takšne, da prav vsaka stvar za svoj obstoj oziroma pogon potrebuje energijo. Pa naj gre za avtomobil, človeško telo ali civilizacijo.

V Rusiji je pestrost doživljanja življenjskih procesov zelo nizka zaradi slabe medijske povezanosti. V Evropski uniji, kjer je medijska povezanost visoka, pa so trenutno ljudje še preveč ujeti v nacionalne pripadnosti. To odzemljuje moč kolektivnega duha Evropejcev. Situacija se bo popravila šele z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, saj ima Slovenija moč kolektivnega duha nezavedno zelo prizemljeno: na osnovi tega se bo moč kolektivnega duha Evropske unije z vstopom Slovenije močno prizemljila in izenačila s sedanjo ameriško.

Smisel duhovnega razvoja je sreča posameznika. Duhovni razvoj mora biti pametno in smiselno usmerjen. Tako velja, da je prav vsaka stvar v življenju lahko dobra ali slaba. Le od nas oziroma našega načina je odvisno, ali bomo s tako stvarjo ustvarjali zasluge ali pa grešili.

Zdrava vrlina življenjskega ponosa je čista in plemenita. Posameznika, ki te vrline ni prebudil, lahko drugi neovirano ponižujejo in žalijo. To vrlino pa je mogoče razviti samo s pozitivnim in poštenim odnosom do življenja, soljudi in dela. Posameznik, ki želi razviti zdravo vrlino življenjskega ponosa mora biti predvsem moralen, časten, pošten, vesten; pomagati mora drugim in biti human. Tisti, ki dela koristne stvari za človeštvo ima pravico biti ponosen. Tisti pa, ki laže, krade, vara, lahko sčasoma ohrani zgolj lažni ponos; razvija občutek slabe vesti.

Vrlina ponosa zahteva ceno v poštenem odnosu do življenja. Ta zahteva, da se posameznik pokaže takšen, kot je, ne laže in da je na razpolago ljudem, torej, da jim pomaga. Žal se večina ljudi boji lastne resničnosti in zato sploh ne gradijo svojega pravega ponosa.

Če se človek pokaže tak, kot resnično je, se spoji s samim seboj – torej se spoji s svojo močjo in svojo notranjostjo, če pa ne, se odzemljuje – dviga v oblake; življenjska eksistenca se mu ruši.

Zelo nevaren je lažni ponos. Ljudje pogosto pozabijo na napore in ponižnost, s katerimi so pridobili določeno dobrino (avto, hiša…), status (doktorat…), položaj (dobra služba, politična funkcija…). Taki ljudje ponižujejo druge s svojo vzvišenostjo in nadutostjo. Tako izgubijo svojo človeškost, saj v psihičnem smislu postanejo družbena pozicija. To jih pripelje do neizogibnega padca in rušenja njihovega ego stanja. Tako stanje bo še posebej prišlo do izraza v novi dobi vodnarja, ki prihaja, ko bo »lomilo« prav vsakega takšnega deformiranega človeka, ne glede na njegovo družbeno pozicijo.

Zavedajmo se svoje človeškosti. Tudi tisti, ki nimajo to kot mi, so človeška bitja. Pravi ponos je notranji.

Starši bi morali otroku omogočiti, da razvije svojo individualnost. Če starši tega ne omogočijo, oziroma hočejo to preprečiti, si bo otrok lastno individualnost oziroma osebnost poizkusil izboriti z drogami, nasilnostjo, razbijanjem, alkoholom, cigaretami in podobnimi neprimernimi izpadi. Tisti, ki si svoje individualnosti ne izborijo, doživljajo v življenju same poraze. Z leti lahko postanejo kriminalci ali celo morilci, saj hočejo s tem dokazati, da si »upajo« nasprotovati…

Ženska se spoji z moškim na osnovi ženske energije, ki jo ženska čuti v moškem; torej z ženskim arhetipom, ki sestavlja moškega. Moški se spoji z žensko na osnovi moške energije, ki jo moški čuti v ženski; torej z moškim arhetipom, ki sestavlja žensko. To je tako, ker je vsak moški sestavljen iz 70 odstotkov moške energije in 30 odstotkov ženske energije. Prav tako pa je ženska zgrajena iz 70 odstotkov ženske in 30 odstotkov moške energije.

Starši bi morali otroke osvoboditi svojega starševskega vzorca med otrokovim trinajstim in sedemnajstim letom. Živali to vedno storijo pravočasno, ljudje pa zaradi svojih razumskih vzorcev prepogosto tega otrokom ne omogočijo. To se dogaja predvsem v Evropi. V Kanadi in ZDA starši to storijo med otrokovim dvajsetim in dvaindvajsetim letom.

Zaradi takšnih okoliščin se mora moški boriti in premagati očetovski vzorec v ženski, ženska pa se mora boriti in premagati materinski vzorec v moškem. Ženska se mora pri tem v celoti odreči očeta kot predstavnika nasprotnega spola; moški se mora v celoti odreči matere kot predstavnika nasprotnega spola. Če tega partnerja ne opravita uspešno, ne izpolnita drug drugega in se razideta: popolnosti ne moreta doseči niti vsak za sebe niti v celoti.

Če moški in ženska kot partnerja izpolnita drug drugega s tem gradita skupno celoto, ki ni enaka le seštevku njiju obeh, ampak je večja in kvalitetnejša: odpira nove vrline, ki jih vsak posamezno partnerja nikoli ne bi mogla doseči. Poleg tega pa partnerja z izpolnitvijo drug drugega gradita tudi sama sebe, saj sama (brez pomoči drugega) vsak za sebe ne moreta izpolniti in prebuditi v sebi nasprotnega arhetipa. Z drugimi besedami: moški brez pomoči ženske partnerice v sebi ne more prebuditi ženskega arhetipa, ki je del njega samega (30 odstotkov) in ženska brez pomoči moškega partnerja v sebi ne more prebuditi moškega arhetipa, ki je del nje same (30 odstotkov).

V krščanski in muslimanski religiji se napačno razume teorija spoštovanja staršev: kristjani in muslimani menijo, da je ločitev staršev od otrok greh, saj naj bi ločitev pomenila nespoštovanje otrok do staršev. Toda to ne drži. Prav naravna ločitev staršev in otrok je predpogoj vzpostavitve pravilnega in primernega odnosa otrok do staršev, odnosa brez konfliktov, strahu, sovraštva, jeze in medsebojnega nerazumevanja.

Stare civilizacije (staroegiptovska, starorimska), ki so propadle, so verjele, da so one same popolnost. Zato so menile, da jim pripadajo vsi darovi človeštva in da jim ni treba nič prispevati h kolektivni celoti vrlin človeštva. Te civilizacije so se zadušile v lastnem egoizmu in zato tudi propadle. Dandanes samouničevalno deluje ameriška civilizacija, ne pa evropska.

V Evropi ni pravega kapitalizma tako kot v Ameriki. Zato lahko v Evropi preživijo tudi mali ljudje. V Ameriki pa kapitalizem ni poskrbel za tiste, ki se ne morejo sami preživeti.

V Ameriki se časti individualno osebnost, pri tem se celo pretirava. Na drugi strani pa socializem ni dovoljeval razvoja individualnih vrlin; posamezniki so bili v tem močno prikrajšani.

Resnično učinkovita civilizacijska kombinacija je zato na meji med kapitalizmom in socializmom.

Rojstvo krščanske religije je pomenilo prehod človeške duše v eno celoto.

Gre pravzaprav za prehod bele rase iz tretje osnovne dimenzije oziroma čakre (mental) v četrto osnovno dimenzijo oziroma čakro (kavzal). Funkcija pojava bele rase je prav v povezavi vseh človeških ras (črna, rdeča-indijanska, rumena in bela) v skupno celoto harmonije.

Vsaka nova religija uniči prejšnje religije. Žal je krščanska religija dokaj omejena, saj je razvijala zgolj kavzalni del človeštva. Zato bo krščanstvo v razvojni zgodovini človeštva obstalo le kot »predalček« oziroma prehodna razvojna stopnja.

Pravi duhovni učitelj se je odrekel kolektivnim vrlinam (zaslugam) človeštva, ki jih je človeštvo tisočletja razvijalo oziroma zbiralo.

Vsi drugi ljudje s svojo lastno iznajdljivostjo, hitrostjo, spretnostjo in sposobnostjo tekmujejo za svoj delež pri kolektivnih zaslugah in vrlinah: podobno kot pri loncu kaše, okrog katerega sedi deset ljudi in vsi hitijo, da bi pojedli kar čimveč.

Tisti, ki bodo hoteli pridobiti preveč vrlin, se bodo »zadušili«. Narava jih bo naučila, da delajo narobe, saj bodo morali svoje grehe in dolgove psihično ali fizično odplačati. Poleg tega taki ljudje izgubljajo vrline in v življenju se jim možnosti zapirajo.

Tisti, ki si jemljejo pravo mero vrlin iz kolektivne celote, pa bodo tudi poskrbeli, da se bo vsebina kolektivnih vrlin spet polnila.

Vsi ljudje delujejo s kolektivnimi vsebinami.

Rojstvo krščanske religije je pomenilo prehod človeške duše v eno celoto.

Gre pravzaprav za prehod bele rase iz tretje osnovne dimenzije oziroma čakre (mental) v četrto osnovno dimenzijo oziroma čakro (kavzal). Funkcija pojava bele rase je prav v povezavi vseh človeških ras (črna, rdeča-indijanska, rumena in bela) v skupno celoto harmonije.

Vsaka nova religija uniči prejšnje religije. Žal je krščanska religija dokaj omejena, saj je razvijala zgolj kavzalni del človeštva. Zato bo krščanstvo v razvojni zgodovini človeštva obstalo le kot »predalček« oziroma prehodna razvojna stopnja.

V novem tisočletju naj bi se v duhu nove, pete rase razvijal pravilni odnos človeštva do narave. Tak odnos je sicer že obstajal v kulturah in civilizacijah črne, indijanske-rdeče in rumene rase, vendar človeštvo ni bilo ustrezno združeno oziroma povezano z enotno dušo. Zdaj so ti pogoji načelno izpolnjeni, toda potrebno je odpraviti pomanjkljivosti bele rase, ki žal ne priznava preteklih znanj oziroma razvoja in je egocentrična. Zato je duhovno civilizacijska stopnja bele rase pravzaprav zelo nizka: bela rasa je močno odzemljena in oddaljena od narave.

Pomanjkljivosti civilizacije bele rase torej niso katastrofalne, saj že obstajajo vsa znanja, ki so potrebna za odpravo teh pomanjkljivosti. Še več. Človeštvo ima zaradi vrednosti oziroma vrednot bele rase (združena duša človeštva) možnosti, da doseže dejansko združitev človeštva v smislu plemenitih zakonitosti bele rase. To pa se bo zgodilo šele takrat, ko bo združena zavest človeštva. In prav to je naloga pete rase, ki se bo pojavila oziroma izšla iz dela bele rase.

Da pa bi bila dosežena združitev zavesti človeštva, morajo biti obujena in priznana stara znanja črne, indijanske-rdeče in rumene rase. Torej znanja, ki jih ni razvila bela rasa.

Bela rasa, ki trenutno prevladuje, ne priznava vrednosti vsem obdobjem razvoja človeških ras – človeštva. Zato je strašno omejena v svoji majhnosti. Vsak človek, kot pripadnik človeštva, ima namreč v sebi kolektivni spomin o vsebini kolektivne človeške zavesti. Kolektivna človeška zavest je na nek način sestavljena iz dejanj preteklih kreativnih vsebin človeštva. Ljudje bele rase tako z zanikanjem kreativnih vsebin človeške zavesti drugih (starejših) ras pravzaprav zanikajo del sebe.

Prihodnji razvoj bele rase (ali pete rase) bi moral biti (in tudi bo) usmerjen k odkrivanju in ponovnem zavestnem spoznavanju in priznavanju preteklih znanj starejših ras. To so predvsem duhovna znanja, ki odstopajo in dopolnjujejo ne le duhovna znanja bele rase, ampak tudi tehnološka znanja bele rase, ki temeljijo predvsem na dojemanju sveta na razumski način in s pomočjo čutil. Gre za pomanjkljiva znanja, ki so (če že ne v nasprotju) vsekakor premalo usklajena z naravnimi zakonitostmi in kot taka nujno potrebna dopolnjevanja in umeščanja v kontekst naravnih zakonitosti.

V prihodnosti se bosta znanost in religija izenačili: znanost bo iskala vire duhovnega napredka, posegla bo v koristne dele religij in jih dala priznanje s svojega vidika. Tehnološka smer znanosti bo torej omiljena. Znanost bo tako izgubila nekaj razumskega, religije pa bodo izgubile nekaj religioznega.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M