Glavni meni

Čistoča višjih duhovnih dimenzij se kot nektar sreče življenja vliva navzdol skozi nižje dimenzije, jih oplaja in poživlja.

Odprimo se tej svetlobi sreče življenja, jo sprejmimo v sebe in sprostimo v naše življenje in življenjsko okolje.

Naj ta nektar sreče življenja v polni meri zažari v naši usodi novega leta in kreira našo življenjsko srečo v celotnem letu 2007.

 

Prejmite naše prijetne in prisrčne čestitke vsestranske življenjske sreče v novem letu 2007!

MAHNE Slavko, Zala, Jurij, David, Karim

 

Slavko Mahne Shyama

Slavko Mahne Shyama je v zadnjem času na Slovenijo izvajal koncentracije pozitivnih energij v smeri razvoja pravilnega, naravnega reda in discipline. Prebujene energije so torej silile in silijo ljudi k vzpostavitvi pravilnega reda in discipline.

Slovenija gre v sedanjem obdobju skozi program tretjega boga v makro smislu. Ker je tretja makro dimenzija načeloma dimenzija vojne, Slovenija kot skušnjavo preživlja vojno stanje. Skušnjavo predstavlja dogajanje v zvezi z romsko družino iz Ambrusa.

Konflikt med Romi in ostalimi krajani Ambrusa se je zgodil, ker sta se red in disciplina Romov bistveno razlikovala od reda in discipline ostalih krajanov Ambrusa, ki živijo v skladu s prevladujočim slovenskim programom reda in discipline. Koncentracije pozitivnih energij Slavka Mahneta Shyame pa so tudi Rome na območju Slovenije (tiste, ki tega še niso storili) prisilile, da vzpostavijo red in disciplino, ki sta v veliki meri usklajena s prevladujočim slovenskim redom in disciplino.

Manjšinski del ljudi, ki živijo na področju večinskega naroda, je dolžan prilagoditi svoj lasten red in disciplino redu in disciplini večinskega naroda. To je nujno potrebno, saj v nasprotnem primeru manjšinska skupina ruši in spodkopava večinski red in disciplino, kar se odrazi v nemiru, strahu in medsebojnih konfliktih. Na drugi strani pa je večinski narod dolžan manjšinsko skupino, ki se primerno prilagodi, nesebično sprejeti kot enakovredno skupino z ustreznim spoštovanjem.

Preselitev romske družine je bila primerna. Romi so dolžni vključiti se v slovenski narod na pozitiven in skladen način (omogočanje šolanja za otroke v državnih šolah, zaposlitev odraslih članov družine…). Na drugi strani pa je slovenska vlada dolžna Romom zgraditi primerno bivališče na lastne stroške. Romi morajo biti sprejeti kot enakovredni in enakopravni državljani Republike Slovenije.

Opisana situacija ni skušnjava samo za Rome, ampak tudi za slovensko vlado in celoten slovenski narod. Če Romi ne bodo izpolnili obljubljene vključitve v slovenski narod, kot je opisano zgoraj, bodo močno duhovno padli kot posamezniki. Če vlada ne bo izpolnila obljubljenega, bo izgubila pozicije moči in bo posledično poražena na naslednjih volitvah. Če bo vlada izpolnila obljubljeno, se bo v duhovnih dimenzijah dvignila celotna Slovenija, ki bo tako vstopila v šesto podčakro tretjega boga. To bi pomenilo, da Sloveniji nikoli več ne bi bilo treba preživljati vojne v fizičnem smislu. Nad šesto podčakro tretjega boga namreč vse vojne potekajo neopazno in v duhovnem svetu. Če vlada ne bo izpolnila obljubljenega, bo Slovenija padla nazaj na zgornjo polovico četrte podčakre tretjega boga, kar bi pomenilo, da bi morala Slovenija v prihodnosti spet preživljati hujše naravne katastrofe.

Opisana situacija je bila na nek način skušnjava za vse Slovence. Bila je preizkušnja strpnosti. Velika katastrofa za slovenski narod bi bila, če bi bil kateri od Romov poškodovan. Fizično nasilje in negativna, pretirana agresivnost v takih situacijah vedno pomenita padec na skušnjavi in izgubljeno priložnost duhovnega napredka. To velja prav za vsakega človeka v prav vseh situacijah. Nekateri posamezniki iz policijskih vrst in sploh tisti del policije, ki je uporabil nasilje nad krajani Ambrusa, so v duhovnih dimenzijah močno padli. Bolj ali manj pa so padli tudi nekateri politiki, ki so bili bolj ali manj nestrpni do Romov ali slovenske vlade, ki je situacijo (z izjemo dela policije) doslej reševala zelo pozitivno.

V naši civilizaciji ljudje in družba pripisujejo redu in disciplini zelo velik pomen. Oblikovane so številne splošne in posebne norme, obrazci in pravila obnašanja ter s tem povezane prepovedi. Ljudje, ki se držijo tega splošno in množično sprejetega ter predpisanega reda in discipline, so v celotni družbi ali posameznih delih družbe (institucijah) spoštovani in ugledni. Tako je denimo krščanski vernik, ki živi in na videz deluje v skladu z redom in disciplino, ki ju predpisujeta katoliška cerkev, hvaljen in spoštovan v skupnosti vernikov. Intelektualec, ki govori, piše in morda profesionalno deluje v skladu z obrazci in normami, ki jih predpisuje in določa znanost, je priznan in cenjen s strani kolegov in znanstvene skupnosti. Nek pripadnik družbe, na primer, ki do vseh revežev brez razlikovanja deluje velikodušno in dobrodelno, velja za zglednega državljana, ki ga drugi pripadniki družbe smatrajo za velikega humanista.

Obstaja pa bistvena razlika med razumsko zavestno kreiranim redom in disciplino, ki sta plod razmišljanja in razumske kreacije ljudi in institucij, ki so jih v zgodovini oblikovali oziroma si jih izmislili ljudje, in redom in disciplino, ki obstajata v naravi življenja, in na podlagi katerih so sestavljeni atom, celica človeka in drugih živih bitij ter nenazadnje tudi človekova čustva, duša in pamet.

Sodobna znanost trdi, da je človek del narave in hkrati nad naravo, saj jo lahko upravlja. Toda takšno prepričanje je v bistvu napačno, saj temelji na nepopolni definiciji človekovega bitja. Človek sicer ima svobodno voljo, ki mu je bila dana s strani njegovih stvarnikov kot razumskemu bitju. S to svobodno voljo človek kreira sebe kot samostojno človeško bitje, ki se lahko razvija in postaja popolnejše bitje za razliko od denimo živali, ki delujejo v celoti programirano v skladu z nagoni. Na drugi strani pa je človekova svobodna volja vezana na zavedanje v materialnem svetu čutil, v katerega se človek rodi le z majhnim delom samega sebe in ga je sposoben dojemati in razumeti s še manjšim delom samega sebe. Tako je človekova svobodna volja vezana le na enajst odstotkov celote njegovega bitja. Preostalih 89 odstotkov človekovega bitja je sicer v ravnovesju, vendar lahko človek s tistimi enajstimi odstotki, ki jih obvladuje s svobodno voljo, tudi pokvari preostalih 89 odstotkov. To se zgodi v primeru, če sta njegova razumsko kreirana red in disciplina v ostrem nasprotju z naravnim redom in disciplino.

Težava je torej v tem, ker red in disciplina, ki ju je sposobna razumeti in ustvariti človekova pamet, praviloma bistveno odstopata od reda in discipline, ki sta bila programirana v naravi s strani stvarnikov. Ta red in disciplina bosta obstajala dokler bo obstajala narava, katere del je tudi človek in predvsem človeško telo, ki samo po sebi deluje kot rastlina. Zato ljudje z lastnim kreiranim redom in disciplino, ki sta posledica svobodne volje, rušijo samega sebe, saj odstopajo od narave in z njo povezanega reda in discipline. To ljudi pahne v trpljenje. Proces je na nižjem nivoju človeške evolucije v bistvu koristen, saj človek, ki se poruši, skozi trpljenje uvidi svojo napako in poskuša vzpostaviti ravnovesje, ki je na višjem nivoju, kot je bilo prej. V naravi namreč vse stoji v ravnovesju, v popolni usklajenosti dveh polov, kar denimo lepo pojasni duhovna teorija o Yin in Yang. Ljudje pa so nepopolna bitja, ki pogosto delujejo le z enim polom samega sebe: tedaj trpijo. Ko pa s pozitivnim delovanjem težijo k ravnovesju in ga vzpostavijo, ravnovesje vzpostavljajo na višjem nivoju, kjer v to ravnovesje vključijo večji del drugega pola, kot so ga prej.

Ko se človek razvija in išče ravnovesje, v bolj prebujenem polu svoje osebnosti kreira pravila, norma in obrazce, v drugem manj razvitem polu pa kreira prepovedi, ki so na začetku pozitivne, saj preprečujejo, da bi človek zaradi lastnega kaosa osebnosti zašel v samouničenje. Ko človek premaga ta prebujeni kaos v svoji osebnosti, ta pravila niso več potrebna, saj je postal popolnejši. Tedaj nadaljuje s potjo svojega duhovnega razvoja, prebudi novo količino lastnega kaosa in kreira pravila in prepovedi na višji stopnji. Ta pravila vsebujejo višjo stopnjo svobode in dopuščajo višjo stopnjo užitka. Prepovedi pa so manj omejujoče.

Ker je človek kolektivno bitje, pravila in prepovedi kreira v religijah (npr. duhovne norme obnašanja) in posvetnih institucijah (npr. državni zakoni). Ta pravila in prepovedi vedno nastanejo v skladu s časom in kolektivno stopnjo evolucije. Takrat na začetku so pravila in prepovedi koristna in pozitivna za večino ljudi. Ljudje pa se vedno razlikujejo v svoji osebni razvojni stopnji evolucije. Zato so denimo za nekatere ljudi v času nastanka prepovedi prestroge, za nekatere pa preveč popustljive.

Največja katastrofa pa je, če nekatere institucije določena pravila in prepovedi »zamrznejo« in jih v času ne spreminjajo. Tedaj pride do velike škode, saj ta pravila in prepovedi zavirajo človeško evolucijo in le malo koristijo. V končni fazi institucije in civilizacije zaradi takšnega početja propadejo; to se zgodi takrat, ko ta pravila postanejo skrajno neusklajena z naravnim redom in disciplino. Red in disciplina v naravi se namreč v času venomer spreminjata, nikoli nista enaka. Človeška pamet pa zaradi svoje omejenosti ne more vedno slediti spremembam v naravi. To je še posebej prisotno na nižjih stopnjah evolucije, na katerih se trenutno nahaja naša civilizacija.

Zastarelost razumsko kreiranega reda in discipline je danes še posebej očitna v krščanski in muslimanski religiji, ki vernikom še vedno vsiljujeta tisočletja oziroma stoletja stara pravila in prepovedi, ki so danes v veliki večini že izgubila pomen in veljavo in zavirajo človeško evolucijo. Sodobno krščanstvo denimo poveličuje človeško dušo in zavrača in zanika človeškega duha. Zato se katoliška religija sramuje spolnih organov in jih povezuje s peklom, ker je pred dvema tisočletjema kolektivno stanje bilo tako, da je neomejena spolnost rušila človeka in zavirala duhovni razvoj, saj je razkrajala človeško dušo. Danes pa so ljudje na nivoju duše dosegli višjo stopnjo razvoja in je prav svoboda v človeški spolnosti prava pot duhovnega razvoja za večino ljudi, saj je človeški duh vsekakor pomemben del človekove osebnosti, skozi katerega se rojeva novo življenje.

Intelektualstvo, ki se je razvilo kot pozitivni odgovor na tiranijo katoliške inkvizicije v srednjem veku in ki je poskušalo poiskati svobodo s pomočjo poudarjanja človekovega razuma, je prav tako nepopolno, saj je v njem še vedno vsebovan strah pred inkvizicijo, ki se odraža v nekreativnosti, ki je splošno prisotna v znanosti. To seveda ne pomeni, da znanost ni kreativna, saj dosega v materialnem izjemne dosežke. Je pa bistveno manj kreativna, kot bi bila, če ne bi bilo v njej frustracije iz časov inkvizicije. Zato tudi intelektualni red in disciplina bistveno odstopata od resničnega.

Pretirana humanost, ki jo ljudje nekritično izražajo do vsega – torej do pozitivnega in negativnega – tudi povzroča več škode in koristi. V naši civilizaciji se smatra, da so tisti, ki so revni in ubogi, žrtve, ki jim je treba nekritično pomagati. To je napačno mišljenje, saj je prav trpljenje blagoslov, s pomočjo katerega imajo ljudje možnost novega duhovnega razvoja in gradnje lastne osebnosti v procesu reinkarnacije. Nekateri ljudje pa so v svojem trpljenju in bedi malodušni in se niso pripravljeni truditi v smeri lastnega napredka. Zato pomoč takim ljudem deluje neprimerno in škodljivo, saj pomoč izkoriščajo le za ohranitev takšnega razvojnega stanja, v kakršnem se nahajajo. Humano je treba pomagati in podpreti predvsem tiste ljudi, ki se trudijo doseči napredek v lastni osebnosti in v lastni blaginji na pošten način z lastnim delom in naporom.

Človek se z lažnim redom in disciplino omejuje. Tisti, ki vzpostavijo resnična, naravna red in disciplino, pa dosežejo popolno življenjsko srečo, ker več ne živijo v neravnovesju, ampak dosežejo skladnost in lahko zato neomejeno uživajo. Vedno pa je treba spoštovati življenje, naravo in pravi red in disciplino v stvarstvu. To lahko dosežemo tudi tako, da v vsakem delčku narave in v drugih živih bitjih okrog nas iščemo božansko iskro.

Zlo je prisotno v človeških življenjih že tisočletja. Vsak posameznik mora skozi svoje človeške evolucije izživeti tudi svojo vsebino zla, da doseže popolnost.  Osnovno delovanje, ki ustvarja zlo je laž. Posameznik lahko ustvarja laž tako v odnosu do samega sebe kot tudi v odnosu do okolice. Če bi ljudje sledili svoji lastni naravi ter se ne bi enačili s svojim statusom ter drugimi umetno kreiranimi identitetami (izobrazba, posel, materialne dobrine) bi imeli neomejen dostop do vira univerzalne energije. Mnogo posameznikov pa je takih, da ne sledijo svoji lastni naravi, s čimer podpirajo laž in si onemogočijo dostop do vira energije. Globlje kot  posameznik živi v laži, večja je tudi vsebina zla prisotna v njem samem. Vsebino zla si posameznik dodatno krepi tudi z negativnimi občutki in dejanji kot so posesivnost, ljubosumje, zavist, opravljanje, zaničevanje, poniževanje drugih ljudi itd.

Pogosto ljudje živijo v laži, ker se ne poznajo dovolj dobro, ne vlagajo v svoj duhovni razvoj ali pa brezpogojno sprejemajo način življenja, ki jim ga pogojuje okolica ali religija. Recimo krščanska religija zlo zatira in ga prav zato ohranja in krepi. Zlo zatira v tistem delu, kjer uči o pomembnosti ljubezni in plemeniti nivo duše ljudi, krepi pa ga zaradi odklonilnega odnosa do seksualne energije, zaradi strahu pred peklom. S tem otežuje razvoj ljudi na spodnjih dimenzijah ter na nivoju duha, kar posledično povzroči, da imajo krščanski verniki velik del svojih spodnjih energij neizživetih. Ta neizživeti del osebnosti zanje pomeni pekel.

Krščanska religija je na začetku poudarjala pomembnost uravnotežene združitve zgornjih in spodnjih dimenzij človeka. To je razvidno iz zgradbe simbolov, ki jih je uporablja (križ, pentagram) in ti simboli so razkrajali zlo. Ti isti simboli uporabljeni v črnomagijske namene (narobe obrnjeni križ in pentagram) so že v preteklosti krepili zlo v človeškem življenju.

V sodobnem času so se zakonitosti življenja spremenile in tudi krščanski križ sedaj po eni strani laž razkraja po drugi pa jo krepi. Prvotna simbolika krščanskega križa pooseblja združitev svobode višjih dimenzij (oblika križa),  ter nižjih dimenzij, ki jih simbolizira trpeči Kristus. Kristus je simbolično nase prevzel grehe vseh drugih, ki so vanj verovali. V preteklosti so zato imeli krščanski verniki možnost plemenititi spodnje svetove skozi trpljenje, napor in odrekanje. Sedaj ta zakonitost ne velja več,  saj je vsak posameznik odgovoren za svoje življenje in svoje spodnje dimenzije lahko plemeniti predvsem skozi pravilen odnos do seksualne energije. S tem, ko krščanstvo še zmeraj uči iste stvari kot v davni preteklosti, deluje  skladu z resnico le v nivojih duše, v nivojih duha pa kot laž. Dandanes je vsak posameznik lastno individualno bitje, ki mora iz sebe črpati vir moči in energije za obvladovanje življenja ter se mora sam boriti proti vsebini laži v sebi.

V boju proti laži v sebi mora posameznik najprej ozavesti vsebine zla, ki jih nosi v sebi in se nato boriti proti njim z dobrimi dejanji, poštenostjo in vestnostjo. Zelo pogosto se lastno zlo posameznikov obrača proti njim samim skozi neprijetnosti, ki jih do njih izražajo drugi ljudje. Druge oblike predelovanja lastnega zla so tudi preživljanje raznih bolezenskih stanj in težka psihična stanja.

Najkoreniteje vplivamo na vsebino zla v sebi s čiščenjem čaker. Čakre so notranji duševni organi ljudi, ki predstavljajo 82% celotne človekove osebnosti. Njihovi simboli so v svoji obliki narejeni kot nasprotje zla. Če znamo čakre pravilno aktivirati, usmerjati in čistiti, lahko celovito očistimo svojo duševnost. Pomembno je, da je vsebina zla v naši duševnosti pod 50%, saj jo imamo tako pod nadzorom in nam ne usmerja življenja, s tem pa si tudi omogočimo dostop do univerzalnega vira energije. Udeleženci na terapijah biozdravljenja, si ob vsakokratnem obisku izrazito znižajo vsebino zla, ki jo pretežno prejemajo iz svoje okolice preko kolektivnega vpliva.

Posameznik se skozi duhovni razvoj lahko prosvetli na več nivojih svoje osebnosti, najbolj pogosti sta prosvetljenji duše in duha. Energijo duše predstavlja ljubezen, ki jo posameznik doživlja skozi občutek sreče. Temeljna energija duha je seksualna energija, ki jo človek občuti skozi užitek. Nekatere duhovne organizacije predstavljajo ljubezen kot edino vodilno silo v življenju, pozabljajo pa na to, da je ravno seksualna energija tista, ki ustvarja življenje. Človeška, rastlinska in živalska reprodukcija so omogočene skozi uporabo seksualne energije. Za uspešno realizacijo ciljev in samorealizacijo človekove osebnosti sta potrebni tako energija ljubezni kot tudi seksualna energija. Če posameznik uspe pravilno združiti obe energiji doživi stanje resnice, ki ga občuti kot vedenje in ne več zgolj občutek sreče in užitka.

Krščanska in muslimanska religija v svojih naukih usmerjata ljudi, da plemenitijo različne nivoje svoje osebnosti. Krščanska religija plemeniti dušo in s tem omogoča prosvetljenje na nivoju duše, ima pa zelo odklonilen odnos do seksualne energije. Muslimanska religija ravno obratno plemeniti nivo duha posameznikov, ne vzpodbuja pa razvoja na nivoju duše. Ker obe regiji vzpodbujata prosvetljenje na različnih nivojih, bi bilo ustrezno, če bi posameznik uspel združiti vrline obeh religij. Dandanes lahko opazimo, da se svet deli na muslimanski in krščanski, med katerima se pogosto pojavljajo konflikti. Slavko Mahne Shyama poudarja, da bi gradnja džamije v Ljubljani z duhovnega vidika pripomogla Slovencem. Verske aktivnosti v džamiji bi namreč omogočile plemenitenje nivoja duha tudi v kolektivnem prostoru Slovenije, ki je pretežno krščanska.

Tudi novembrski prazniki in Dan mrtvih imajo svojo vlogo v duhovnem razvoju človeštva. Ti dnevi in predvsem Dan mrtvih služijo temu, da mrtvi takrat vzpostavijo komunikacijo z živimi in imajo s tem priložnost vzeti nazaj vse svoje vrline in osebnostne značilnosti, ki so jih pustili v svetu živečih. Mnogi posamezniki po fizični smrti pustijo svojim živečim sorodnikom na uporabo njihove vrline in osebnostne lastnosti, ki so jih razvili tekom življenja. Iz tega vidika, je primerno iti na pokopališče, prižgati svečko za preminule sorodnike in prijatelje in jim dati možnost, da vzamejo nazaj njihove potenciale.

Nevarnost pa obstaja, da si mrtvi podredijo žive in človeka energetsko delno potegnejo v svet mrtvih. Mrtvi so običajno v tem obdobju nadrejeni živim ljudem, saj imajo boljši uvid v duhovno življenje. Druga nevarnost je tudi, da se mrtvi prilepi nate in črpa tvojo življenjsko energijo.

Udeleženci terapij biozdravljenja in vsi tisti, ki ste že šli skozi delavnice duhovnega razvoja Slavka Mahneta Shyame imate to moč, da si vas mrtvi ne morejo podrediti. Kljub temu je primerno, da se vseeno zaščitite pred odhodom na pokopališče. Položite roke na kavzalno ploščo in si jo položite tudi na prsi z obeh strani. Postopek ponovite tudi ko se vrnete s pokopališča. Na pokopališče ne nosite plošč, ker bi se preveč obremenile, lahko pa s seboj vzamete knjigo Samorealizacija popolne osebnosti. Tudi knjiga se bo obremenila 25%, a se bo v dveh dneh sčistila, če jo pustite na zraku na balkonu. Otrok do 7. meseca starosti ni primerno voziti na pokopališče.

Na pokopališče je vsekakor primerno iti zvečer, ko so prižgane svečke. Takrat namreč mrtvi vzpostavijo prijetno komunikacijo z živimi. Ni pa primerno, da se na pokopališču moli, če se oseba z molitvijo postavlja v podrejen položaj do mrtvih. Sama maša ni nevarna, ker takrat živi združijo kolektivno energijo in posameznika mrtvi ne morejo energetsko potegniti v njihov svet.

Posamezniki, ki živijo v okolju zahodne civilizacije cel svet in življenje okoli sebe pretežno osveščajo skozi materialno dimenzijo. Materialna dimenzija se nahaja na 5 podčakri 5 podzavestne dimenzije in tako predstavlja zgolj majhen del celotne resnice življenja. Ujetost v materialno iluzijo tega sveta in življenja izkoriščajo duhovi materialne dimenzije. Ti duhovi črpajo življenjsko energijo v materialno iluzijo ujetih ljudi in si jih s tem podredijo.  Znaki ujetosti v materialno iluzijo in s tem podrejenosti iluzornim duhovom materialne dimenzije se izrazijo kot pogoste utrujenosti in težka psihična stanja ter pogoste zdravstvene težave ali celo hujše kronične bolezni posameznika.

Poleg iluzij materialne dimenzije pa so ljudje izpostavljeni tudi iluzijam in fantazijam duhovnega sveta. Če ujetost v materialne dimenzije lahko prepoznamo s pretiranim enačenjem posameznika z njegovo fizično pojavo, izobrazbo, službo, statusom, materialnimi dobrinami kot so hiša, avto, obleke itd., sta dve tipični iluziji duhovnega sveta podrejenost seksualnim nagonom in neobvladovanje čustvenega nagona. Tudi v duhovni dimenziji obstajajo duhovi, ki se okoriščajo z ujetostjo v duhovne iluzije. Cilj duhovnega razvoja posameznika je, da se osvobodi iluzij materialne in duhovne dimenzije . Šele ko se človek osvobodi te kletke iluzij lahko postane svobodno in celovito bitje.

PROSIM SVOJE SILE PODZAVESTI, DA MI NUDIJO ZNANJE IN MOČ, DA PREMAGAM ILUZORNE DUHOVE MATERIALNE IN DUHOVNE DIMENZIJE!

Skozi evolucijo vsako bitje potuje skozi mineralni, rastlinski in živalski svet, preden prestopi v človeške dimenzije. Na tej evolucijski poti si bitje nabere veliko vtisov, občutkov in spominov o zakonitostih delovanja posamezne nižje evolucije. Ta spomin se ohrani v podzavestnih dimenzijah bitja tudi po prestopu v evolucijsko fazo človeških reinkarnacij in ga imenujemo pravzrok.

Pravzroka se v življenju človek običajno ne zaveda, saj se njegove vsebine sprožijo iz podzavesti posameznika zgolj v zaprtih okoljih. Oseba lahko vzpostavi zaprto okolje s svojim partnerjem zgolj če z njim sklene zakonsko zvezo. V zakonski zvezi se  vsakemu zakoncu sproži 65% pravzroka, kar predstavlja enormno količino vsebin nižjih svetov. Te vsebine po eni strani pogosto sprožijo zakoncema občutke in nagone nižjega živalskega sveta, ki ju provocirajo k impulzivnemu delovanju. Po drugi strani pa lahko zakonca  z zavestnim nadzorom te vsebine pravzroka predelata in jih pretvorita v pozitivno življenjsko energijo sožitja in medsebojnega spoštovanja. Ravno sprožene in neobvladane vsebine pravzroka so tiste, ki povzročajo, da mnoge zunanjemu okolju prijetne osebe svojega zakonca v domačem okolju zatirajo, ponižujejo ali pa celo fizično zlorabljajo.

V vsakdanjem zakonskem življenju sproženo vsebino pravzroka lahko prepoznamo po tem, da imamo nekontrolirane izbruhe jeze in besa usmerjene proti zakoncu. To stanje najlažje obvladamo s tem, da te vsebine in občutke ozavestimo in jih skušamo nadzorovati s tem, da delujemo ravno obratno kot nam narekujejo impulzi. Občutkov in vsebin ne smemo zanikati, temveč si jih moramo priznati, nato pa storiti ravno nasprotno kot nam veleva nagon. Na primer če čutimo potrebo po razbijanju posode, jo namesto tega raje zložimo na police in obrišemo police ali pa v primeru, da želimo sprostiti jezo do zakonca raje stopimo k njemu, ga objamemo ter poljubimo.

Z rojstvom vsakega otroka se zakoncema sprožijo dodatne vsebine pravzroka. Prvi otrok sproži zakoncema 35% pravzroka, drugi 24% in nato postopno vse manj do šestega otroka. Nadaljnja rojstva po šestem otroku zakoncema ne sprožajo več pravzroka, zanimivo pa je, da se pravzrok ponovno sproži od 6-12% ob rojstvu vnuka. Otroci zakoncev, ki  so že šli skozi delavnico duhovnega razvoja Slavka Mahneta Shyame in hodijo na tedenske terapije bio-zdravljenja sprožijo še večjo količino vsebin pravzroka ob rojstvu (prvi otrok 45%, drugi 22%).

Naše stvarstvo bi lahko razdelili na zgornji, srednji in spodnji svet. Svet ljudi predstavlja srednji svet; angelska in božanska bitja živijo v zgornjem svetu in v polni meri uporabljajo spodnje svetove. Srednji svet je najbolj celovit, saj ohranja nenehno povezavo z višjo božansko dimenzijo, ki predstavlja naše stvarstvo. Bitje, ki lahko v sebi budno združuje angelske in božanske potenciale in se izraža skozi človeško bitje – torej živi v srednjem svetu – je najbolj celovito in vsestransko.

Pred 17.000 leti se je zgodil evolucijski padec našega celotnega univerzuma oziroma stvarstva, saj so božanska oziroma angelska bitja dopustila, da je srednji svet zdrsnil v materialno dimenzijo. S tem so se bistveno oslabile moralne zakonitosti v srednjem svetu, saj se je srednji svet oddaljil od centra univerzuma – prav to je pogojevalo evolucijski padec. Tako je pred 17.000 leti v srednjem svetu ostalo le še 25 odstotkov višjih moralnih zakonitosti, ki so se kazale skozi prisotnost pozitivnih energij. Padec bi bil še hujši, če ne bi bilo tedaj v srednji svet iz višje božanske dimenzije poslano bitje, ki je ta padec omejilo. Pred današnjim programom Slavka Mahneta Shyame so bile višje moralne zakonitosti v našem, srednjem svetu prisotne 55 odstotkov. Do leta 2022 bodo višje moralne zakonitosti spet prisotne 100 odstotkov, kar brezpogojno pomeni evolucijski dvig srednjega sveta in potem v kratkem času rušenje vsega in vsakogar, ki ne bo živel oziroma obstajal v skladu z višjimi moralnimi zakonitostmi.

Slavko Mahne Shyama je bitje, ki je bilo z višje božanske dimenzije poslano v naš svet, da olajša celotnemu srednjemu svetu in človeštvu prehod nazaj na pot višje evolucije. Po soočenju z Vrhovnim bogom v Avstriji leta 1987 so v njem umrli vsi človeški potenciali. Ostalo je le materialno telo in del razuma, kar mu je omogočilo nujno potrebno preživetje v materialnem svetu in ohranitev spomina. Slavko Mahne Shyama tako v sebi združuje človeške potenciale (v minimalnem obsegu – toliko, da lahko ohranja komunikacijo s človeštvom), angelske potenciale, božanske potenciale in višje božansko. Vse energije, ki se vlivajo v naš srednji svet oziroma na naš planet, prihajajo iz višje-božanskega vira Slavka Mahneta Shyame. Na dan današnjega programa je tako v naš svet iz tega centra prišla velika količina energije. Šlo je za surovo energijo, ki jo je Slavko Mahne Shyama v teku celotnega dneva predeloval in na programu, ki je trajal od 18. do 21. ure, omogočil udeležencem, da so v odnosu do te nove energije pridobili zrelost, ki jim bo ob ustrezni predanosti in hvaležnosti omogočila uporabo te plemenite energije v vsakdanjem življenju – za dosego življenjske sreče. Rezultat današnjega programa je v neki meri primerljiv z rezultatom celotne delavnice duhovnega razvoja pod vodstvom Slavka Mahneta Shyame.

Vsem, ki sledijo Slavku Mahnetu Shyami oziroma se udeležujejo njegovih programov, je ob ustrezni predanosti in hvaležnosti do Slavka Mahneta Shyame in ob ustreznem odnosu do celotnega življenjskega okolja in sebe omogočeno v svojih podzavestnih nivojih preživljati poleg človeške evolucije tudi angelsko evolucijo in nekaterim celo božansko evolucijo. Po smrti človeškega telesa bodo ti ljudje vstopili v angelske ali božanske dimenzije in užili vso srečo, plemenitost življenja in mogočnost teh dimenzij. Dana jim bo izbira tam v celoti izživeti v življenju pridobljene zasluge ali pa se bodo odločili za ponovno rojstvo v materialni svet in nadaljnji duhovni razvoj. V tem primeru pa bo njihova pot duhovnega razvoja bistveno lažja. Starodavne zakonitosti duhovnega razvoja so namreč take, da imajo razumna bitja možnost slediti višje razvitim duhovnim bitjem, ki postanejo njihovi duhovni učitelji. V tem primeru je učencem omogočeno, da se ob pravilni predanosti in služenju v naslednjem življenju rodijo z enakim znanjem, kot so ga v prejšnjem življenju imeli njihovi duhovni učitelji. Zato jim je v naslednjem življenju ob relativno majhnem naporu omogočen izreden duhovni napredek. Gre za plemenito verigo predajanja duhovnega znanja, ki je ena od številnih prednosti, ki jih prinaša možnost sožitja razumnih bitij, živečih v srednjem svetu stvarstva.

Za vse udeležence današnjega programa je še posebej sedaj in tudi sicer primerno, da so hvaležni za siloviti dar, ki so ga bili danes deležni, in da s pravilnim življenjem oziroma odnosom do drugih ljudi, ostalih živih bitij, narave in do sebe dokažejo, da so tega darila vredni. Tako je v življenju venomer primerno delati nesebična pozitivna dejanja, imeti do življenja in drugih spoštljiv in razumevajoč odnos ter se izogibati vsem manjšim in večjim zlem dejanjem, besedam in mislim, ki zavirajo evolucijo posameznika, človeštva, srednjega sveta in celotnega stvarstva.

V našem stvarstvu, ki ga simbolizira sedem stopenj oziroma čaker, so osnovne dimenzije razumnih bitij na četrti, peti, šesti in sedmi čakri makro prostora. Ljudje, ki so nižja razumna bitja, imajo osnovo na četrti čakri, angelska bitja na peti in božanska bitja na šesti čakri. Sedma čakra pa je višja božanska dimenzija. Namen vseh bitij je napredovanje v evoluciji oziroma zaslužiti si dviganje osnove na višje dimenzije.

Četrta, človeška dimenzija je izredno pomembna dimenzija. Prvi pomen te dimenzije je v tem, da si v njej živalska in druga nižja bitja iz prvih treh čaker oziroma dimenzij služijo stopnjo evolucije nižjih razumnih bitij. Drugi pomen človeške dimenzije pa je, da si v njej višja razumna bitja, angeli in bogovi, s ponovnim rojevanjem na nižje nivoje služijo napredek na še višje stopnje evolucije. Zaradi tega izrednega pomena človeške dimenzije ljudje in človeški svet uživajo zaščito višje božanske dimenzije pred pretirano rušilnim delovanjem angelskih in božanskih bitij. Božanska bitja skozi angelska bitja z višjih dimenzij namreč pozitivno usmerjajo človeški svet. To pa poleg nagrajevanja pozitivnih človeških dejanj pomeni tudi kaznovanje slabih človeških dejanj. Zato v časih, ko v človeškem svetu izrazito prevladuje negativa, višja božanska dimenzija obvaruje človeški svet pred uničenjem, ki bi si ga ljudje sicer zaradi svojega izrazitega negativnega delovanja (v nasprotju z duhovnimi zakonitostmi) zaslužili – v skladu z razumevanjem in zakonitostmi plemenitega angelskega in božanskega sveta.

Smisel življenja božanskih in angelskih bitij je razvoj lastne individualnosti v pogojih popolne moči in popolne svobodne volje. Ti pogoji so omogočeni, ker gre za izredno plemenita bitja, ki v sožitju svoje dimenzije in v brezpogojnem spoštovanju višjih dimenzij nesebično združujejo svoje potenciale: v celoti se dajejo drugim in zato lahko tudi uporabljajo vsebine oziroma potencial celotne dimenzije. Ta bitja imajo popolno in brezpogojno svobodno voljo, da delujejo kot pozitivna ali kot negativna bitja. Z vidika nadaljnje evolucije oziroma z vidika višje božanske dimenzije je napaka, če se angelska ali božanska bitja naslajajo nad svojo močjo – torej delujejo kot negativna bitja. Takšno delovanje namreč pogojuje padec v evoluciji. Tak padec za božanska bitja pomeni padec v angelsko evolucijo ali človeško evolucijo. Za angelska bitja pa tak padec pomeni padec v človeško evolucijo.

Na drugi strani pa se angelska in božanska bitja rojevajo v človeški svet tudi zaradi napredka v svoji lastni evoluciji. Torej ne le v primeru, če so delovala negativno, ampak tudi v primeru, če so delovala pozitivno. Na primer: človeško bitje, ki je uspešno zaključilo človeško evolucijo vstopi na angelsko dimenzijo in postane angelsko bitje. Kot angelsko bitje potem to bitje biva v angelskem svetu, dokler ne opravi prve polovice evolucije angelskega bitja – to pomeni, da to bitje evolucijsko doseže četrto podčakro angelske dimenzije. Da bi to bitje uspešno zaključilo angelsko evolucijo in trajno prestopilo na božansko stopnjo, se mora sedemkrat roditi v človeški svet, da bi pridobilo zasluge, ki so potrebne za bivanje v višji angelski dimenziji: to v končni fazi omogoči trajen prestop v božansko dimenzijo. Seveda ni nujno, da bo to bitje v sedmih človeških reinkarnacijah zaslužilo prestop na višjo angelsko dimenzijo. Z negativnim delovanjem si lahko svojo evolucijo celo poslabša.

V človeški svet se torej pogosto rojevajo angelska in božanska bitja. Bitje se trajno preneha rojevati v človeški svet šele, ko si na svoji dolgotrajni evoluciji zasluži trajni prestop na trejo podčakro višje božanske dimenzije. Tisto bitje se potem nikoli več ne rojeva nižje od angelske dimenzije.

Človeški svet je torej v stvarstvu pomembna dimenzija, saj omogoča v razmeroma zelo kratkem bivanju človeškega življenja pridobivanje zaslug, ki omogočajo ljudem nepojmljiv napredek v evoluciji razumnega bitja.

Naše bivanje v človeškem telesu v tem času, v tem trenutku je torej velikanski dar, zaradi katerega moramo biti hvaležni in veseli. Zaradi nas samih in evolucije razumnih bitij kot celote je izredno pomembno, da v celoti izpolnjujemo poslanstvo življenja človeškega bitja. To pomeni, da izpolnjujemo življenjske odgovornosti, se pogumno spopadamo z življenjskimi ovirami, delujemo kar čimbolj pozitivno in humano do drugih. Primerno je, da sprejemamo vse, kar nam življenje nudi: dobro in slabo, srečo in trpljenje. Le tako bomo s poštenim življenjem in lastnim naporom pridobili zasluge, ki so potrebne za naš evolucijski napredek. Bistveno je, da se trudimo in si prizadevamo za srečo in uspeh v življenju, in da si ob prizadevanju za lastno srečo prizadevamo tudi za srečo in dobrobit vseh drugih soljudi. Narava človeških bitij je namreč taka, da morajo za občutenje lastne sreče biti v nenehni povezavi in sožitju z vsemi drugimi ljudmi sveta. Instrument oziroma organ povezovanja nas z drugimi je človeška duša. Naša individualnost v človeštvu je pomembna, vendar je nikoli ne smemo postavljati pred našo dušo, pred sožitje z drugimi.

Velika in plemenita bitja – angeli in bogovi, ki so si z lastno človeško evolucijo zaslužila vso svojo veličino moč in individualnost, prihajajo na poti svoje nadaljnje evolucije nazaj v človeški svet in živijo kot ljudje, da bi se spomnila življenja v sožitju z drugimi razumnimi bitji. Končen cilj evolucije našega stvarstva je namreč višja božanska čakra, kjer se bitja po svoji lastni volji odrečejo lastne individualnosti in zaživijo v brezmejni veličini, sreči in sožitju enosti Vrhovnega boga.

Slavko Mahne Shyama je bil poslan v naš svet kot pomoč in zaščita z višje božanske dimenzije. V času najhujših kriz in preizkušenj človeštva, ko ima popolno moč negativa in ko uspevajo negativci (ki si zaradi lastne nevednosti in slepote uničujejo težko prislužene zasluge in nazadujejo v lastni evoluciji), bitja z višje božanske dimenzije v človeški svet pošljejo zaščitnika, ki s svojim delovanjem prepreči, da bi bilo človeštvo zaradi trenutne nevednosti in slepote uničeno. Osnovni namen in cilj življenja Slavka Mahneta Shyame v tem svetu je pomoč človeštvu, da se povrne iz poti v katastrofo, uničenje in evolucijsko nazadovanje, in da stopi na pot evolucijskega napredka in sreče. Slavko Mahne Shyama se sicer izraža skozi človeško telo, vendar se skozi to telo ne izraža le višje človeško bitje, marveč tudi angelsko – elohimsko bitje, božansko bitje in višje božansko bitje. Zato je mogoče z udeležbo na programih Slavka Mahneta Shyame doseči nesluten napredek v razvoju lastne evolucije na nevidnih, podzavestnih dimenzijah. Hkrati pa je mogoče na teh programih tudi pridobiti primerno znanje, ki ga naša civilizacija zaradi lastne nerazvitosti in nerazumevanja našega stvarstva nikjer in v nobeni obliki ne omogoča. To znanje pravilnega življenja in odnosa do sebe ter soljudi pa je izrednega pomena za uspešno izpolnjevanje našega lastnega poslanstva življenja človeškega bitja.


Vsi posamezniki, ljudje, smo vredni spoštovanja. Zavest moškega in ženske je količinsko enaka. Vsi se v procesu reinkarnacije večkrat rodimo kot moški in ženske. Zato je zmotno tolmačenje številnih duhovnih filozofij (na primer: krščanska religija, hinduizem…), ki trdijo, da so ženske od moških manjvredne.

Res pa je, da sta si moški in ženska različna in da je moški evolucijsko višje od ženske, saj ženska simbolizira element vode, moški pa element ognja, ki je vodi nadrejen. To seveda ne pomeni, da ima moški višjo vrednost – ima le drugačno vlogo.

Človeška bitja smo dolžna doseči popolnost s pomočjo duhovnega razvoja. Zato je primerno, da izpolnjujemo svojo vlogo, ki jo v tem svetu imamo. V ta svet se namreč nismo rodili naključno; rodili smo se z določenim namenom. Vloga ženske je, da se moškemu predaja, da ''pade'' v moškega, saj bo le v tem primeru dosegla višji evolucijski nivo in lahko razvila izključno ženske vrline, ki bodo primerljive z moškimi. Ženske vrline, ki bi jih ženska razvila sama brez moškega, namreč ne morejo biti primerljive moškemu nivoju, saj je ženska evolucijsko postavljena na drugi nivo kot moški. Na drugi strani pa ima moški veliko odgovornost, saj mora žensko, ki se mu predaja sprejeti humano, ker bi v nasprotnem primeru uničil ženske kvalitete in obojestranska združitev bi bila brez smisla. Moški je poklican, da žensko na primeren način sprejme in dovoli, da ženska pade vanj, saj je zaradi evolucijsko višjega nivoja brez ženske, ki se z njim združuje, prav tako neuporaben, kot je ženska brez njega. Moški je namreč sicer evolucijsko na višjem nivoju, vendar je zaradi tega posledično bolj odzemljen, kar pa je v tem svetu, ki je predvsem materialen, resna pomanjkljivost. In te pomanjkljivosti ne more zapolniti nihče drug kot ženska.

Ko ženska pade v moškega 95-odstotno, se začne iz moško-ženske zveze kreirati tretje bitje, ki ne pripada ne moškemu ne ženski, a ga lahko oba svobodno uporabljata, dokler ostaneta humana drug do drugega. To bitje nima individualnosti, a je sedemkrat močnejše od moškega in ženske posamezno. S tretjim bitjem se ustvarja nekaj lepega, svetlega, kreativnega. Gre za tako mogočno silo, da se z uspešnim spojem le enega moškega in le ene ženske za 0,4 odstotka oplemeniti celotno človeštvo. Moški in ženska, ki sta to tretje bitje razvila, lahko živita svobodno, srečno in imata pravico do vseh življenjskih užitkov, blaginje…

Danes, ko je duhovna nevednost naše civilizacije na višku, je zelo težko doseči pravilen spoj moškega in ženske. Še posebej veliko škodo povzročajo religije, ki v splošnem žensko ponižujejo. To je še posebej opazno pri muslimanski religiji, a na žalost tudi v krščanstvu položaj ni bistveno boljši. Še posebej nevarno pa je, če moški pade v žensko. V tem primeru brez izjeme oba padeta na astralno dimenzijo, kar pomeni stvaritev peklenskega stanja med obema partnerjema. Poleg občutka duševne nesreče in nezadovoljstva prihaja tudi do materialnih nesreč, hudih poškodb, bolezni in celo smrti. V primeru, ko otrok moškega spola pade v svojo mater, pride do strašne deformacije osebnosti, ki jo sodobna znanost imenuje sociopatija. Sociopati so ljudje brez vrednot in zmožnosti sočutja do sočloveka – najpogosteje gre za hude kriminalce in množične morilce.

Na programih Slavka Mahneta Shyame prihaja do intenzivnega razkroja nezdravega stanja med obema partnerjema ter do razkroja neprimernih osebnostnih stanj. Z vodenjem Slavka Mahneta Shyame se ustvarja zdrav odnos med partnerji – moškimi in ženskami in s pomočjo prebujajočih se vrlin in aktivne koncentracije voditelja se pri udeležencih programov kreirajo pozitivne lastnosti človeške osebnosti.

Človeška čutila nas povezujejo z materialnim svetom. Z njimi fotografsko zaznavamo in beležimo vtise ter na podlagi teh vtisov ustvarjamo miselne vzorce. Te misli so vsebina življenjske teže, ki jo vsekakor moramo nositi, saj lahko le tako osvojimo življenjsko resnico. Misli namreč zorijo. Sprva so le brezplodni miselni kaos, ki je predvsem obremenitev kot kaj koristnega. Sčasoma pa misli dozorijo. Tedaj je potrebno s projekcijo naše zavesti prodreti skozi ovoj misli v njeno središče, v jedro spoznanja. Vsaka misel namreč vsebuje jedro spoznanja, ki je most do življenjske resnice. Ko prodremo v jedro spoznanja, pravzaprav osvobodimo del lastne zavesti, ki je bil sprva ujet v našem okolju in ki je potem prišel v naš doseg s pomočjo vtisa ter kasneje misli.

Sodobna znanost in civilizacija žal ne omogočata ''predelave'' miselnega kaosa. V naši civilizaciji namreč velja filozofska ideja: »Mislim, torej sem.« Žal je to zgrešeno razmišljanje, saj človek ni misel. Misel je namreč zgolj instrument s katerim pridemo do jedra spoznanja. Ko pa se to zgodi, lahko (in moramo) misel izbrisati, saj tedaj ni več potrebna: je le nekoristno breme, kos inventarja, ki ga moramo zavreči, saj je odslužil svojemu namenu.

Nekatere institucije (predvsem religija, ki pravzaprav simbolizira mentalni, torej miselni svet) ljudem zavestno onemogočajo predelavo misli, saj vedo, da jih bodo ljudje po rešitvi iz miselnega kaosa zavrgli kot nepotrebne. Tovrstne institucije so namreč koristne le, dokler so vodilo ljudem skozi miselni kaos. Te institucije zato danes žal služijo zgolj samim sebi, ljudem pa onemogočajo napredek in s tem srečo življenja, saj ljudje, v katerih vlada miselni kaos, živijo v preteklosti in niso zmožni živeti v sedanjem času oziroma se odzivati na okoliščine, ki jih ta sedanji čas pogojuje. Nezrela misel deluje kot nagon in nas brezglavo vodi v življenjski poraz. Zrela misel pa deluje kot zavestna definicija, s pomočjo katere dosegamo uspeh in srečo življenja.

Miselni kaos najlaže premagamo z mirnim sedenjem. Tedaj se zavedajmo, da nismo misel in misel le opazujemo in definirajmo! V tem primeru bomo misel raztreščili in resnica življenja se bo povezala z našim notranjim bistvom. Budno ozavestimo miselne vzorce! Tako bomo razkrojili svoje misli, premagali miselni kaos in osvobodili del zavesti, ki je v misli ujet. Ko nam bo to uspelo bomo občutili čistočo in olajšanje. Šele tedaj si bomo lahko zgradili resnično življenjsko srečo.

Tedenskih predavanj ne bomo več pisali na spletno stran. Razlog je v tem, da se je vsebina predavanja in celotnega programa razgubila v makroprostor in je bil s tem zmanjšan učinek pri udeležencih.

Nedvomno, da je bilo vsebino prijetno prebrati tudi tistim, ki ste sodelovali na programu, toda s tem se je vsebina prelila v razumske dimenzije. Namen mojih programov skupaj s predavanji pa je v tem, da udeležence plemeniti navznoter in se kot neosebna moč energije širi v njihov življenjski krog.

DNK je simbol življenja. V njem je prisotno sto odstotkov seksualne energije. Vsaka človeška celica vsebuje zapis DNK; pravzaprav je vsaka človeška celica samostojno bitje s svojo lastno inteligenco – ta pa je odvisna od kvalitete DNK.

V naši civilizaciji ima DNK zelo nizko vrednost: razvit je le nekaj odstotkov, kolikor bi lahko bil razvit sto odstotkov. Toda takšno stanje ima svoj lasten namen: v naši civilizaciji je namreč zavest razvita tako nizko, da bi bil razvitejši DNK za ljudi težava, saj bi telo zaradi pomanjkanja zavesti nad človekom prevzelo nadzor. To bi pomenilo, da bi telo obvladalo človeško voljo in postalo pošast, ki bi človeku uničilo srečo. Pri tistih ljudeh, ki pretiravajo s fizičnimi treningi (npr. fitnes), telo prevzame nadzor nad človekom, kar je narobe, saj naj bi bilo telo vedno podrejeno, torej naj bi človeku služilo. Če bi znanost omogočila popravljanje DNK, bi torej storila več škode kot koristi posameznemu človeku in človeštvu kot celoti.

DNK pa je mogoče popravljati tudi izven človeške znanosti. Tako Indijci popravljajo DNK s pomočjo obujanja čaker, kar je v bistvu aktiviranje žlez z notranjim izločanjem. Podobno počno tudi Indijanci. Pri tem je pomembno, da eni in drugi to počnejo pravilno, saj v procesu v človeku prebudijo zavestni nadzor, ki obvlada prebujeno moč telesa.

DNK je mogoče spremeniti v 2,1 nezavedni dimenziji človekove podzavesti. Tu so centri usode, iz katerih se ljudje rojevajo. Ko se človek rodi, zelo težko popravi svoj DNK in pač celo življenje živi eno razvojno stopnjo. Če svojo usodo izživi kvalitetno, se potem rodi z višjim, plemenitejšim DNK. Kvaliteta DNK je izredno pomembna za potek, kvaliteto in usodo posameznega človekovega življenja.

Kljub vsemu je DNK torej mogoče popravljati. V našem svetu je to še najbolj učinkovito mogoče na programih Slavka Mahneta Shyame, kjer udeleženci hkrati seveda pridobijo tudi ustrezen nadzor zavesti. Najbolj se DNK oplemeniti na delavnicah duhovnega razvoja pod vodstvom Slavka Mahneta Shyame – kar 70 odstotkov; ob tem ga je mogoče dedno prenašati naprej 47 odstotkov. Tisti udeleženci, ki hodijo na programe Slavka Mahneta Shyame redno dve leti, svoj DNK oplemenitijo za 35 odstotkov. DNK pa je mogoče prebuditi tudi s pomočjo knjige Samorealizacija popolne osebnosti Slavka Mahneta Shyame: če šest mesecev živimo kot popolni vegetarijanci, se vzdržimo seksualnosti, se postimo ter kvalitetno in pravilno obujamo čakre in kvalitetno in pravilno opravljamo vaje hata joge, lahko izboljšamo svoj DNK za 52 odstotkov in ga v istem odstotku tudi dedno prenašamo naprej.

Seksualnost je v naši civilizaciji žal na slabem glasu. Ljudje doživljamo seksualnost plemenito samo štiri odstotke in s tem omadežujemo seksualnost. Za takšno stanje je v veliki meri kriva religija, ki seksualnost ponižuje na nivo astrala, kjer je seksualnost izenačena s pohoto in zasvojenostjo. Na višjih nivojih (mental in višje) pa je seksualnost plemenito dejanje, saj se s seksualnim odnosom ljudje združujemo in drug drugega doživljamo čuteče in čustveno. Pravilna seksualnost je ključnega pomena pri plemenitenju DNK.

Pred 25.000 leti je bilo človeštvu dano polje seksualne energije v velikosti 10.000 odstotkov. Gre v bistvu za energije, ki simbolizirajo astralno dimenzijo. Danes je to polje pravzaprav izrabljeno in deluje le še 3 procente in pol. Do leta 2050 ga ne bo več mogoče uporabljati. Če hoče človek danes uporabljati to energetsko polje, da bi si omogočil zdravje, srečo in blaginjo, mora zato poseči v kaos seksualne energije, saj je v tem polju na žalost prisoten neustrezen razumski program, ki ga je vanj vložilo človeštvo na svoji najnižji razvojni točki. Seksualna energija pa je energija življenja, brez katere bi na zemlji vse živo izumrlo v sedmih letih. Zaradi neustreznega razumskega programa žal ljudje s to energijo živijo le 15 odstotkov. V preostalih 85 odstotkih se brez odpora razvijajo bolezni in druge negativne tvorbe, ki pestijo ljudi in človeštvo.

Ljudje se rojevamo v ta svet, da bi popravili oziroma izboljšali svoj materialni temelj. To lahko storimo le, če se soočimo s težo našega temelja, kar zahteva odgovornost, napor in borbo. Tudi jogiji in božanska bitja se ponovno rojevajo v ta svet, da bi izboljšali sebe in odpravili svoje napake ter pridobili zasluge, ki so osnova napredka v evoluciji.

Osnovni temelj ženske je astralna materija, iz katere naj ne bi posegala globlje v fizis. Moški, ki je na temelju astrala šibkejši, pa naj bi posegel v fizis in prebujeno energijo čiste materije dvigal k ženski v astralni temelj, v katerem naj bi tudi moški gradil svoj temelj, čeprav je ta temelj v osnovi šibkejši kot pri ženski. Ženska naj bi v astralnem temelju materijo, ki jo je dobila od moškega, oplemenitila in jo uporabljala kot moč. Opisani proces je mogoče doseči le s pravilnim seksualnim odnosom in obojestranskim medsebojnim spoštovanjem moškega in ženske. Partnerja naj bi v svojem razmerju prav tako brisala energije, ki sta jih pred njunim spojem v opisani smeri začasno dobila od staršev, da sta lahko pred partnerskim razmerjem v tem svetu normalno obstajala. V naši civilizaciji pa opisani proces ne deluje ali deluje narobe. Moški in ženska žal ne vzpostavljata pravega sožitja, v sebi celo življenje nosita starše in ne izkoriščata možnosti materije, ki jima jo nudi narava. Kljub vsemu je opisani proces mogoče uspešno izvajati, če se partnerja spoštljivo trudita in se dasta drug drugemu. Proces lahko uspešno zaključita v sedmih letih po poroki. Ženska je dolžna moškemu predati materijo, ki je ni dolžna nositi. Moški je dolžan ženski predati astralno materijo (temelj), ki ga ni dolžan nositi.

Žal v naši civilizaciji predvsem moškim, pa tudi ženskim otrokom, materijo odvzamejo religije, medicina in podobne trdnjave človeškega nezdravega razuma. Otrok tako izgublja materijo predvsem s krstom in injekcijami, ki jih prejema v času pred (posredno preko matere) in po rojstvu. Vsa prebujena, a zavržena množina materije, ki se nahaja okrog nas brez nadzora in neoplemenitena, rovari proti ljudem in človeštvu. Ta nenadzorovana in izgubljena materija ostaja na začetku astrala, kar je evolucijsko nizko, in se povezuje z nezdravim človeškim razumom: to le še krepi začaran krog človeške zaostalosti. Te grobe energije pogojujejo odzemljenost in obolenje v Evropi v višini 85 odstotkov od 100 odstotkov celote.

Energetsko polje povprečnih ljudi bele rase obsega 350.000 odstotkov. S tem energetskim poljem se ljudje rojevajo v ta svet. Čeprav je struktura ljudi venomer drugačna, saj se menjava, so isti ljudje vključeni v isto energetsko polje. Energetsko polje nekaterih redkih ljudi obsega 1.000.000 odstotkov. 350.000 odstotkov polja človeka zajema vseh 78 inkarnacij, ki jih človek preživi. Ko izživi še zadnje, oseminsedemdeseto življenje lahko človek vstopi v drugo energetsko polje. Energetsko polje je lahko napolnjeno z dobrimi ali pa s slabimi energijami. Izpolnjeno je z različnimi religijami in  političnimi sistemi za 1500 let nazaj. Eno energetsko polje se izživi v 17.000 letih.

Energetsko polje je urejeno toliko, kolikor zakonitosti narave resnice življenja je vključeno vanj. Energetsko polje civilizacije bele rase je v tem smislu urejeno le kakšnih 25 odstotkov. Z deformiranim razumskim stanjem in deformirano seksualno energijo bela rasa v prvi vrsti ruši naravo svojega energetskega polja, v drugi vrsti pa naravo vseh drugih živih bitij in našega planeta. Energetski polji črne in rumene rase sta urejeni bistveno bolj, saj gre za starejše rase. Toda ti polji imata manjši obseg. Energetsko polje črne rase tako obsega 250.000 odstotkov, energetsko polje rumene rase pa 320.000 odstotkov. Tako ima pripadnik črne rase, ki se rodi v energetsko polje bele rase, svoje osebno energetsko polje posledično urejeno le 25 odstotkov, pripadnik rumene rase pa ima ob rojstvu v belo raso svoje energetsko polje urejeno le 27 odstotkov. Teža odgovornosti energetskega polja bele rase je namreč zaradi večjega obsega bistveno večja. Pripadnik bele rase, ki zaživi v okolju črne ali rumene rase, živi bistveno lažje, saj lahko izključi odgovornost svojega lastnega kolektivnega energetskega polja, kateremu pripada.

Urejenost energetskega polja lahko razumemo kot urejenost energij duha (seksualne energije) in energij duše (čustvene energije). Če je naše energetsko polje urejeno, potem doživljamo svoje okolje kot fizično in duhovno urejeno.

V evropskem predelu je religija seksualnost ponižala na nivo pekla, kar je seveda popolnoma napačno. Religija uči, da naj bi seksualno energijo odstranili, da bi lahko potem živeli srečno in neobremenjeno. A če oviro ignoriramo in se ji izogibamo, se nam bo taista ovira v življenju vedno znova pojavljala z različnimi obrazi. Šele ko se z oviro spopademo, jo premagamo in vključimo v naše življenje, zmagamo in se razbremenimo. Tako bi morala bela rasa seksualnost sprejeti vase, jo priznati kot naravno energijo, se z njo izboriti, jo izživeti, oplemenititi in jo v življenju plodno uporabiti kot energijo uspeha in blaginje. Bela rasa se je v duši uredila 45 odstotkov, v seksualnosti pa le 16 odstotkov. V času krščanske religije je bila seksualnost na evropskem področju pravzaprav oplemenitena le 0,08 odstotka.

Slavko Mahne Shyama se je ob človeškem rojstvu v ta svet  rodil z energetskim poljem, ki večkratno presegalo stopnjo sedanje civilizacije. Po srečanju z Vrhovnim bogom pa je v naš svet prinesel energetsko polje, ki je bilo še obsežnejše. Zato je mogoče na njegovih delavnicah duhovnega razvoja naše, ob rojstvu dano energetsko polje dograjevati. Na vsaki delavnici tako dogradimo 20.000 odstotkov energetskega polja. Ko energetsko polje dogradimo, si povečamo naše zasluge in se na hierarhični lestvici povzpnemo: upravljamo naš del energetskega polja in tudi druge ljudi, ki se v tem polju nahajajo. S tem nosimo tudi breme življenjske odgovornosti drugih; tako si zaslužimo tudi plodove njihovih naporov, saj jim pomagamo obvladovati njihov življenjski krog, v katerem bi brez naše pomoči živeli zelo slabo ali pa morda sploh ne bi preživeli. Mnogi ljudje danes živijo malodušno in neodgovorno. Taki ljudje so šibki in so pod varstvom in zaščito tistih, ki so močnejši in ki nosijo breme življenjske odgovornosti šibkejših. Najmočnejši so tisti, ki so najbolj humani, pozitivni kreativni, storijo v življenju največ pozitivnih, nesebičnih dejanj in niso egoistično vezani na svoje kreacije.

Polje neresnice je prazna vsebina. Življenje, ki nas ljudi obkroža in ki se ga zavedamo, je v veliki večini izoblikovano iz neresnice. Polje neresnice pa so zmožni ustvariti le ljudje, saj ga je mogoče skreirati le na podlagi razuma. Gre predvsem za laž, fantazije, prevare in iluzijo. Polje neresnice se napaja iz resnice, saj samo po sebi ne bi moglo obstajati. Energijo mu dajejo ljudje, ki so bitja skreirana iz božanskega bitja. Zaradi življenja v neresnici ljudje ne morejo občutiti sreče, pravega seksualnega užitka, svobode in neobremenjenosti. Ljudje so žal usmerjeni v prazno vsebino neresnice.

Zaradi trenutne slepote si človeštvo ustvarja dolg, saj zaradi psihičnega oziroma miselnega neustreznega razumskega stanja ljudje ogrožajo oziroma pritiskajo na rastline 78 odstotkov, na živali 88 odstotkov in na minerale 95 odstotkov. Ljudje ogrožajo celo lastno telo (88 odstotkov), saj je tudi njihovo telo kot vse druge kreacije vezano na polje resnice, ker brez tega ne bi moglo obstajati. To je tudi glavni vzrok bolezni in vsega drugega fizičnega trpljenja ljudi.

Vse to trpljenje je nepotrebno, saj ljudem ne bi bilo treba živeti v neresnici. To je njihova izbira. Ljudje v našem času vse svoje potenciale, vrline in sposobnosti vlagajo v praznino, polje neresnice. Tako Slovenci v povprečju v praznino vlagajo kar 885 odstotkov svojega potenciala, v polje resnice pa nič. Temu ustrezna je tudi njihova stopnja zadovoljstva in sreče v življenju. Če bi ljudje vlagali svoja dejanja, besede in misli v polje resnice, bi se njihove kreacije tam polnile, obogatile in se jim povratno vračale nazaj.

Treba bi bilo odstraniti iluzijo in morali bi živeti taki, kot smo. Smo razumna in svetleča bitja z božansko iskro, a s številnimi slabostmi in šibkostmi, ki pa se nam jih ni treba sramovati; moramo pa storiti vse, kar je v naši moči, da jih odpravimo. Vsebina resnice obstaja zunaj trenutnih in minljivih statusov, kot so  starost, spol, izobrazba in podobno. Gre za razumske kreacije, ki ogrožajo nas in naravo.

V življenju imamo na voljo več različnih poti. Lahko celo življenje trpimo in uživamo v skladu s svojimi preteklimi zaslugami in dolgovi, ki smo si jih ustvarili v prejšnjih življenjih in na podlagi katerih je bil zastavljen program našega življenja pred rojstvom. V tem primeru se pač minimalno trudimo, kolikor je treba, da življenje nekako pripeljemo do konca.

Na drugi strani se lahko zavestno trudimo, da smo prijazni in humani, odstranimo jezo, ljubosumje, laži in druge negative. V tem primeru si lahko do tridesetega leta starosti zaslužimo boljše življenje: razkrojimo pretekle programe življenjske usode in po tridesetem letu starosti živimo zasluge, ki smo si jih do tega leta ustvarili.

Če pa se odločimo za pot duhovnega razvoja, je mogoče, da program svoje življenjske usode na novo programiramo. V tem primeru sebe v osnovi spremenimo in aktivno popravljamo svojo življenjsko usodo.

Zadnjo, najboljšo možnost je v naši civilizaciji skoraj nemogoče doseči oziroma izpolniti. Udeleženci programov Slavka Mahneta Shyame imamo tu izredno prednost, saj njegovi programi potekajo kot reprogramiranje naše življenjske usode. Vsi drugi dogodki in dogajanja okrog nas so le dogajanje programa naše lastne življenjske usode, medtem ko se na programih Slavka Mahneta Shyame aktivno spreminjamo in izboljšujemo naše pozicije v odnosu do nas samih in v odnosu do našega življenja. Udeležencem teh programov se možnosti v življenju nenehno izboljšujejo in naša blaginja raste. Kljub temu pa večina ne občuti sreče in zadovoljstva zaradi tega izboljšanja. Vzrok je neprimeren razumski odnos do življenja in neprimerne reakcije, ki jih sproščamo v okolje zaradi naših preteklih navad in vzgoje. Če želimo doseči svetlobo, moramo najprej preživeti temo. Če želimo spoznati angela, moramo najprej srečati demona. Gre za življenjske skušnjave, ki se nam dogajajo zaradi naših preteklih vzrokov in katere moramo preživeti, da dokažemo, da smo zreli, da lahko zaživimo svobodno od obremenitev in trpljenja, v katerem smo (ne)uspešno preživeli tisočletja. Tako se moramo najprej soočiti z nasprotjem vrline, da si vrlino zaslužimo. Koliko sreče in zadovoljstva bomo v življenju občutili, je torej odvisno od nas samih. Tiste izboljšave, ki smo jih v življenju deležni in se nam dogajajo kljub našim neprimernim reakcijam v življenju in katerih sreče in zadoščenja pogosto ne občutimo, pa so možne, ker s svojo prisotnostjo na programih Slavka Mahneta Shyame prispevamo svoje bitje in z vero v voditelja programov omogočamo, da se pozitivne energije skozi naše bitje razlijejo v celotno človeštvo. Tu je vir naših zaslug, ki jih s svojimi nenadzorovanimi reakcijami ne moremo ogroziti, dokler ohranjamo vero in hvaležnost ali vsaj nevtralen odnos do tistega, ki nam je vse to omogočil, torej do Slavka Mahneta Shyame.

Da bi ljudje živeli srečno in se primerno evolucijsko razvijali, je pomembno, da imajo ustrezen odnos do živali. Pobijanje živali je načeloma greh, vendar je zelo pomembno, na kakšen način žival ubijemo. Če žival ubijemo in jo pri tem spoštujemo ter smo ji hvaležni, da je za nas dala svoje življenje, je greh minimalen. Če pa žival fizično, ali še huje, psihično trpinčimo, ali pa jo gojimo kot zgolj uporabno stvar in ne čuteče živo bitje (nekatere živinorejske farme), je stopnja greha bistveno višja.

Pri nižjih živalskih vrstah ni pomembno, če na pravilen način ubijemo enega pripadnika živalske vrste ali pa neomejeno število (to velja denimo za piščance). Pri nekaterih višjih živalskih vrstah (gre predvsem za nekatere morske sesalce) pa se stopnja greha dodaja za vsakega ubitega pripadnika živalske vrste (Greh uboja človeka znaša nekaj več kot 92 odstotkov. Greh za ubitega delfina znaša dobrih 88 odstotkov, za kita pa 84 odstotkov.).

Še bolj neprimeren je neustrezen odnos do domače živali. Bivanje domače živali, kot sta pes ali mačka, v stanovanjskih prostorih je neprimerno. Ljudje na svojo domačo žival pogosto gledajo kot na sočloveka. Posledica tega je, da se človek v evoluciji zniža, žival pa zviša. V prihodnjem življenju je tako mogoče, da se bo žival rodila kot človek, človek pa se bo rodil kot žival. Poleg tega žival, do katere lastniki vzpostavijo enakovreden človeški odnos, močno trpi, saj ji ljudje ne dovolijo, da živi kot žival, kar je njeno naravno bistvo. Posebno neprimerno je tudi spanje skupaj z živaljo, saj se v tem primeru človeški duh in živalski duh spojita in pride do obrata: ljudje sprejmejo živalski duh, žival pa dobi človeškega. Tudi to pomeni padec v evoluciji. Posledica preveč osebnega odnosa do živali je, da se takšni ljudje lahko začnejo bati drugih ljudi ali pa do ljudi čutijo konflikt, ker se od njih počutijo ogrožene.

Krščanstvo deluje s kolektivno krščansko dušo, s katero delujejo tudi pripadniki te religije, saj jim je s krstom njihova individualna duša odvzeta  in se spoji s kolektivno dušo. Žal pa so krščanska nebesa, ki simbolizirajo evolucijski vrh krščanske religije, na četrti čakri tretje, mentalne dimenzije, medtem ko je naravna dimenzija človeške duše na četrti čakri četrte, kavzalne dimenzije.

Na začetku je bila krščanska religija s strani Kristusa zastavljena pravilno in kakih dvesto let po Kristusu je imelo krščanstvo svoj vrh na dimenziji četrte, kavzalne dimenzije, torej je religija delovala pozitivno, saj je svojim vernikom dušo dvigala na naravno dimenzijo človeške duše.

Kasneje pa je religija postala in ostala le sredstvo rimske politike in v duhovnem svetu se ji je zgodil velik padec za celo dimenzijo. Krščanstvo je tedaj padlo na dimenzijo živalske duše. Od tedaj evolucija ljudi v krščanskem svetu zastaja, saj ljudje v enem življenju napredujejo le 0,15 odstotka. Po smrti se namreč kristjani dvignejo v krščanska nebesa v četrti mentalni dimenziji, kjer se njihovi grehi sčistijo; iz te pozicije se potem ponovno rojevajo. Žal je četrta mentalna dimenzija evolucijsko za ljudi zelo nizka dimenzija. Živali se, na primer, po smrti dvignejo na peto mentalno dimenzijo, kar je za eno poddimenzijo višje kot se dvignejo kristjani.

Zaradi ujetosti v krščansko religijo ljudje razumskega stanja religije ne rušijo oziroma razkrajajo, ampak se je bojijo. Religija se sama po sebi niti ni možna bistveno spreminjati, saj je bila kot vse druge religije zastavljena kot razumski sistem. Če krščanska religija ne bi nikoli obstajala, bi ljudje s spontanim življenjem v evolucijskem smislu dosegli že vrh tretje kavzalne čakre. Torej krščanska religija v smislu evolucije deluje zaviralno oziroma negativno. Podobno velja za muslimansko religijo, katere nebesa sežejo do tretje mentalne čakre, torej eno poddimenzijo nižje kot nebesa krščanske religije.

Ljudje, ki živijo izven krščanske in muslimanske religije imajo osebne razvojne možnosti sicer odprte, vendar zaradi kolektivnih človeških povezav ti dve religiji zaviralno delujeta tudi na njih. Na drugi strani ljudje, kot so denimo Indijci, ki živijo izključeni iz krščanske in islamske religije, po smrti sicer vstopijo v četrto kavzalno čakro, dimenzijo človeške duše, vendar ne uspejo očistiti svojih življenjskih vzrokov, ker nimajo dovolj globokega materialnega temelja in se po smrti morejo (tako kot kristjani in muslimani) očistiti svojega astrala. Zato se ti ljudje vedno znova rojevajo v svoje lastne življenjske madeže, katerih uspejo po smrti očistiti le kakih 25 odstotkov.

Najkasneje leta 2022 bodo zrušene vse človeške kreacije, ki zavirajo evolucijo življenja. Tako bo odprta pot prehoda duše človeštva na višjo, peto poddimenzijo kavzalne dimenzije.

Poleg čela je v možganih zelo pomemben center tudi v temenu. Ta del imajo močno prebujen predvsem živali, vendar je izredno pomemben pri vseh živih bitjih, torej tudi ljudeh. Gre za center, ki simbolizira čutenje in živemu bitju omogoča neoseben vstop v naravo življenja – to pa je pogoj, da človek občuti srečo.

Čelo kot logični center in teme kot intuitivni center možganov sta povezana: čelo človeku omogoča individualnost, prebuja moč (nad seboj in drugimi) in združuje možganske polovice, medtem ko teme, kot center višjih možganov, človeka v sožitju povezuje z višjimi naravnimi silami.

Nekoč so imeli ljudje center v temenu močno prebujen. Še pred tisoč leti je bil ta center med ljudmi povprečno prebujen več kot 80 odstotkov, medtem ko je danes v povprečju prebujen le kaka dva ali tri odstotke. Ljudje so zaradi tega močno prikrajšani, saj je s tem centrom mogoče zaznavati naravne katastrofe, predvideti nevarnosti in celo lastno smrt ter podobno. Žal so ljudje v naši civilizaciji prepričani, da so samo oni poklicani, da upravljajo z naravo in da nad njimi ni nobene višje sile. To seveda ni tako, saj višje naravne in duhovne sile upravljajo tudi ljudi. Ker ljudje to zanikajo, živijo v iluziji in s tem v nesreči.

Na drugi strani živali še vedno živijo v sožitju z višjimi silami in imajo možganski center v temenu prebujen v skladu s svojo izvirno naravo. Še najbolj ga imajo prebujenega delfini – kar 10.000 odstotkov. Od kopenskih živali ga imajo še najbolj prebujenega prašiči in konji (1500 odstotkov) in podgane (1450 odstotkov).

Poleg omenjenih možganskih centrov v čelu in temenu obstaja še tretji možganski center nad glavo, kjer pa ni več dvojnosti možganov. Fizični možgani, kot jih dojema sodobna znanost, so drugotnega pomena. Opisani centri so duhovni: če imamo koncentracijo zavesti na pravem mestu, se bo skozi možganske centre usmerila možganska energija.

Možgansko energijo v človeku simbolizira čelo, ki je razdeljeno na sedem čaker.

Spodnje tri čakre čela že nudijo določeno moč, ki jo je mogoče razviti. Toda ta moč ne izničuje negativnih vzrokov, ampak jih lahko ob odsotnosti vere in predanosti v višje dimenzije celo povečuje in stopnjuje. Šele četrta čakra čela je nivo, na katerem je dosežena določena stopnja pozitivne nevtralnosti, kjer so negativni vzroki obrzdani – izgubijo moč, več ne delujejo rušilno, a se še ne razkrajajo. Energija tu deluje pozitivno, vendar nevtralno in neosebno. Ta energija daje življenjskim vzrokom življenje, takim, kot so, jih oplaja, a jih ne spreminja. Če ta energija popusti, se negativni vzroki ponovno prebudijo in postanejo aktivni ter ponovno rušilno vplivajo na pozitivne naravne procese. Šele na peti čakri čela začne energija razkrajati negativne vzroke in jih resnično popravljati. Na šesti čakri se dogaja podobno, vendar še močneje in bolj popolno.

Ko je Slavko Mahne Shyama v Avstriji leta 1988 doživel združenje z Vrhovnim bogom, je v zemeljske podzavestne dimenzije steklo 100.000 odstotkov nove možganske energije, katere je bilo prej le kakih 17 ali 18 odstotkov. Tedaj so se po celem svetu začeli pojavljati oblaki, ki so bili kreirani iz te nove energije. Trenutno se ta energija nahaja na 2,2 nezavedne dimenzije, leta 2008 bo vstopila na 2,8 nezavedne dimenzije, in, kot že omenjeno, bo leta 2012 vstopila na peto nezavedno dimenzijo, ki je pravzaprav z našega vidika že površinska zavedna dimenzija. Leta 2022, ko se bo ta energija v celoti uveljavila in začela intenzivno in aktivno razkrajati vse, kar je v nasprotju z njo, pa bo vstopila na sedmo nezavedno dimenzijo in se razširila čez celotni univerzum. Že zdaj pa ta energija kreira program načina življenja vseh živih bitij.

Slavko Mahne Shyama je do začetka tega tisočletja (s simbolnega vidika čela) deloval iz četrte čakre čela, ko ni aktivno posegal v pozitivne in negativne vzroke človeštva in planeta, ampak je obvladal negativne vzroke, da niso delovali rušilno. V prvem letu novega tisočletja pa se je začel njegov prehod v peto čakro čela in v drugem letu tisočletja je v celoti vstopil v to čakro čela in začel aktivno popravljati oziroma rušiti negativne vzroke človeštva in planeta. Ob tem je treba poudariti, da je njegov stil delovanja vedno usmerjen skrajno humano – torej se trudi človeštvu kar čimbolj olajšati prehod v nove življenjske zakonitosti, tako da že pred časom razkroji negative vzroke, prisotne v podzavesti človeštva, in s tem močno omili predvideno stopnjo katastrof, ki so vsaj deloma žal neizbežne.

Tako bo Slavko Mahne Shyama leta 2007 vstopil že v šesto čakro čela, saj bo lahko le tako aktiviral dovolj energij, s katerimi bo popravljal vzroke človeštva in s tem omilil predvidene katastrofe, ki naj bi človeštvo zadele leta 2008 (in kasneje še huje 2012 in 2022), ko se bo nova možganska energija, ki je nujna za napredek evolucije in s tem izboljšanje pogojev življenja, dvigala iz podzavestnih dimenzij na površje. Za katastrofe je kriva vladavina razuma in aktivnost razumnih bitij, ki je žal še vedno usmerjena v razkrajanje višjih plemenitih energij na planetarnem površju.

Pred 17.000 leti je bila možganska energija prisotna v celotnem planetu. Kasneje pa je zaradi negativnih procesov izginila s površja zemlje. Zdaj je prisotna le v središču zemlje in štiri kilometre nad zemljo.

Na površju zemlje je prevladal razum človeških bitij. Po izginotju možganske energije so namreč razumna bitja začela uporabljati razum in vsebine, ki so jih zaznavala skozi materialna čutila in s tem v skladu definirala določena razumska pravila življenja in zakonitosti. S tem so ljudje uveljavili nižjo naravno zakonitost, ki jo predstavlja energija razuma. Možganska energija, ki je na površju zemlje vladala v preteklosti, je bila namreč dana s strani višjih bitij, medtem ko je razum razmeroma nizka, umetna tvorba.

Vladavina nizke evolucijske stopnje razuma je na našem planetu danes vidna vsepovsod, ko razumna bitja možgansko energijo nasilno razkrajajo. Kljub temu pa živali in rastline še zmeraj živijo v skladu z resničnimi naravnimi zakonitostmi, saj je možganska energija izrinjena s površja zemlje le za kratek čas v evoluciji. Najpopolnejši izraz vladavine razuma je sodobna znanost, ki deluje zgolj na temelju razumskih pravil in raziskuje le materialne pojave, ki jih je mogoče zaznati s pomočjo materialnih čutil. Posledica tega je sedanja tehnologija, ki deluje obremenjujoče za vsa živa bitja in seveda tudi za ljudi. Na splošno je med razumnimi ljudmi na našem planetu zelo težko živeti, saj so razumske zakonitosti v nasprotju s pravilnim in normalnim, celo v nasprotju z zakonitostmi materialnega telesa. Prav zaradi slednjega je med ljudmi prisotna tako velika stopnja najrazličnejših bolezni. Razumske zakonitosti in pravila življenja so namreč le začasna iluzija, saj celotni planet še vedno diha v skladu z višjimi zakonitostmi možganske energije. Zaradi višje, možganske energije se namreč še vedno rojevajo živa bitja (tudi ljudje), živi narava in dogaja evolucija.

Nekoč so ljudje častili to možgansko energijo skozi čaščenje planeta in naravnih zakonitosti. Ko pa je možganska energija izginila s površja zemlje in se je začela vladavina nizkotnega razuma, so ljudje začeli častiti ljudi, kot so bili Buda, Kristus, Mohamed… Pojavile so se človeške religije, ki pa so bile tudi kreirane in definirane na podlagi razuma in so tudi same vzpostavile svoja razumska pravila in zakonitosti.

Nekatere civilizacije na svetu oziroma deli človeštva še vedno častijo nekdanje naravne zakonitosti, nekdanjo možgansko energijo izpred 17.000 let. Tako denimo v Indiji skozi stara božanstva še vedno ščitijo in držijo 950 odstotkov te stare energije. Toda tudi to ni rešitev, saj je ta energija mrtva: planet v skladu s to energijo deluje le še 3 odstotke. Gre namreč za živo energijo, ki se venomer spreminja, nadgrajuje in izpopolnjuje. Civilizacije, kot je indijska, pa v zadnjih 17.000 letih niso mogle slediti tej energiji in jo spremljati.

Obstoj v skladu s temi starimi zakonitostmi pa je še hujša katastrofa kot slepota razumskih dimenzij. Prav zato je bil omogočen nastanek novejših religij, kot sta bili krščanska in muslimanska: vloga teh religij naj bi bila razkrajanje starih, neuporabnih možganskih energij na površju planeta. Zato so države, ki denimo živijo v skladu s krščansko religijo in ki so popolnoma deformirane v vladavini razuma, uspešnejše kot pa države, kjer prevladuje čaščenje starih energij, kot je Indija ali področja, kjer živijo na primer Indijanci, ali afriške in azijske države, kjer je čaščenje starega še zmeraj ali v celoti močno prisotno.

Treba pa je poudariti, da je v univerzumu aktivirana nova možganska energija, ki iz globljih podzavestnih dimenzij počasi, a zanesljivo prihaja na površje. Trenutno se nahaja v tretji nezavedni dimenziji, ki je dimenzija teme, kjer se stvari ne gibljejo in so okamnele. Je pa to že dimenzija, ki omogoča, da se na površju dogajajo določeni programski procesi, ki že kažejo, da se bodo nove zakonitosti brezpogojno uveljavile. Katastrofe, ki se v svetu trenutno dogajajo, predstavljajo rušenje prejšnjih možganskih energij na površju zemlje. Leta 2012 se bodo nove energije izlile v materialno dimenzijo, leta 2022 pa v celoti uveljavile in začele intenzivno in aktivno razkrajati vse, kar je v nasprotju z njimi.

Leva možganska polovica upravlja dimenzije, s katerimi se samega sebe zavedamo. Poleg tega upravlja desni del telesa. To polovico je mogoče razvijati z učenjem, študijem, izobraževanjem in podobnimi dejavnostmi, ki jim je naša civilizacija naklonjena.

Desna možganska polovica pa upravlja levo stran telesa in intuitivne dimenzije in simbolizira srečo. S to možgansko polovico človek ustvarja tudi pozitivno življenjsko usodo. Žal tej polovici naša civilizacija ni naklonjena in jo zatira. To je najbolj opazno pri majhnih otrocih, ki imajo desno možgansko polovico močno razvito, že po tretjem letu pa jim obujenost te polovice močno pada, tako da je povprečna razvitost desne možganske polovice pri osemletnikih komaj dva odstotka.

Idealno je, če sta obe možganski polovici popolnoma aktivirani in združeni. Če človek nima razvite desne možganske polovice, sreče sploh ne more kreirati. Če pa nima razvite leve polovice je ne more živeti in se je zavedati. Življenjska sreča se torej izoblikuje v desni možganski polovici, v levi pa se realizira in postane prisotna tudi v človeškem zavedanju: človek srečo lahko dejansko živi. Ko se sreča nezavedno oblikuje v desni možganski polovici, potuje v levo možgansko polovico, ki jo desna v neki fazi spremeni, tako da je leva možganska polovica zmožna oddajati vibracije sreče v vidno zunanje okolje. Šele ko se proces zaključi tu, na površju, človek čuti učinke sreče v sebi in svojem življenjskem okolju. V celotnem procesu je zavest tista, ki proces vodi. Duša in duh pa sta centra, ki nudita svoj potencial.

Pri vseh opisanih procesih je pomembna individualnost človeka. Dokler posameznik ni individualiziran, se ne more vklopiti v druge individualizirane celote in se niti ne zaveda v čem je resničen smisel realizacije življenjskih ciljev. Centri individualnosti so na področju duše: resnična individualnost se gradi iz nivoja duše s pomočjo zavesti, ki proces upravlja. To pa je možno le, če sta obe možganski polovici združeni. Samo z levo ali samo z desno razvito možgansko polovico ni mogoče doseči lastne individualnosti.

Individualizirana bitja postanemo šele, ko se oddvojimo od kolektivne celote. Individualizirali naj bi se šele v šestnajstem letu starosti, ko naj bi dosegli večinsko individualiziranost svojega bitja (52 odstotkov) – do tedaj naj bi bili individualizirani le 48 odstotkov. V procesu individualizacije se povežemo s svojo dušo in notranjim bistvom. Ko smo individualizirani v duši, še nimamo usmeritve, kaj naj bi s svojo individualnostjo sploh počeli. To se zgodi šele z individualizacijo v notranjem bistvu človeka. Tedaj se človek zave, da ima moč za boj za dosego življenjskih ciljev.

Individualizacijo v duhovnem središču izrazito blokira krščanska religija, ker blokira duh, kjer se to središče nahaja: dimenzije duha naj bi bile v skladu z nepravilnim tolmačenjem krščanske religije pekel in hudič. Seveda to ni resnično, ker gre za naravne in pozitivne duhovne dimenzije. Tisti ljudje, ki niso individualizirani v duhovnem središču, delujejo skozi mnenje okolice in za okolico. Tako ne morejo biti resnično srečni, ker živijo življenje nekoga drugega. Le tisti, ki so individualizirani v duhovnem središču, kreirajo svojo okolico in jim drugi ljudje sledijo. Na drugi strani pa je seveda pomembno, da so ljudje individualizirani tudi v svoji duši, saj sicer nimajo razvitih moralnih norm in se ne zavedajo, da okrog njih živijo čuteča bitja, ki jih je mogoče prizadeti (taki ljudje so agresivni in pogosto kriminalci).

Ko smo individualizirani v duhovnem središču vsaj tri leta in pol, pride tudi do individualizacije naše materije. Ta se deli na individualizacijo materialnega telesa (pred to stopnjo materialne individualizacije ljudje delujejo kot del celote teles družin, mesta, države in človeštva ter v skladu s tem »uporabljajo« tudi kolektivne telesne bolezni te celote), individualnost partnerskega razmerja in individualnost ohranitve materialnih predmetov, ki jih ima človek v lasti (dokler ne pride do zadnje omenjene materialne individualizacije, posameznik pridobljene predmete izgublja, razbija ali pa se mu nenehno kvarijo).

Na programih Slavka Mahneta Shyame se razvijata in usklajujeta obe možganski polovici. Hkrati se pri ljudeh na vsakem programu oblikuje polna mera individualnosti. Žal pa ta izredno visoka stopnja individualnosti bolj ali manj upade že v kratkem po programu. Za ohranitev individualnosti je namreč treba upoštevati in živeti v skladu z resničnimi moralnimi normami in življenjskimi pravili. V tem smislu se je še posebej primerno izogibati laži (na nivoju besed, mimike, misli, obnašanja…), fantaziranju oziroma sanjarjenju. Zelo pomaga, če smo ljudje resnicoljubni, pošteni in natančni ter, na primer, skrbimo za osebno higieno…

Nirvana je končni cilj duhovnega razvoja; gre za stanje popolnega duševnega miru, sreče in svobode – življenje v lastnem svetu absolutne popolnosti. Ljudje, ki nirvano dosežejo, izstopijo iz materialnih zemeljskih zakonitosti. Gre pravzaprav za izstop iz »debla« časa, kot je to v prispodobi opisano v zgornjem poglavju. Toda nirvana predstavlja le petdeset odstotkov evolucije. Ko si bitje nirvano zasluži, ima dve možnosti.

Prva možnost je, da posameznik izbere pasivno, nedejavno bivanje v nirvani, ki lahko traja do 9000 let. Po tem času posameznik porabi zasluge, ki so ga v nirvano pripeljale, in se mora spet telesno roditi. To se zgodi tudi v nasprotju z njegovo voljo. Potem mora za ponoven doseg nirvane preživeti vsaj sedem življenj: ta življenja bodo trpeča in polna težav, saj prav tako življenje omogoča kar najbolj plodno služenje zaslug.

Druga možnost pa je, da se človek sam po svoji volji odloči za rojstvo iz nirvane, še preden je porabil vse zasluge. Večina bitij v nirvani miruje približno sedem tisoč let in se potem odloči za ponovno telesno rojstvo, da bi dosegla globlji temelj. Ko se rodijo, morajo spet preživeti sedem življenj, ki so običajno trpeča in polna težav, saj jim to omogoča, da se čim hitreje in čimbolj učinkovito spopadejo s svojimi vzroki in jih premagajo, da potem spet dosežejo nirvano, a tokrat na višji stopnji. Ta bitja pomagajo drugim ljudem pri lastni sreči in aktivno, dinamično upravljajo evolucijo. Na vsaki višji stopnji nirvane ta bitja v veri in sožitju delujejo v skladu z voljo bitij, ki so jim nadrejena (na višjih stopnjah nirvane), in hkrati jim je omogočeno, da so vse bolj oddvojena od vzrokov časa, saj bitja pod njimi na nižjih stopnjah nirvane delujejo za njih v veri in sožitju ter jim tako pomagajo urejati vzroke razvoja evolucije. Nirvana je razdeljena na sedem stopenj. Prva stopnja aktivne vloge v nirvani predstavlja dimenzijo urejanja osebnega življenjskega kaosa in izstop iz kolektivne evolucije.

Mnogi ljudje razumejo oziroma dojemajo religije kot ločene sisteme, ki delujejo vsak zase. Toda resnica je drugačna. Religije so kot veje ali celo le poganjki istega drevesa. Deblo, ki nikoli ne usahne, v tem primeru simbolizira čas in hkrati zemeljske oziroma materialne zakonitosti: deblo je osnovno znanje in večna resnica, ki je venomer v skladu z življenjskimi zakonitostmi.

Religije so torej kreacije, ki se razvijejo v skladu s trenutno vibracijo časa. Ko se vibracija časa spremeni oziroma ko usahne tista vibracija časa, v skladu s katero se je razvila religija, omenjena religija odmre in pade v pozabo – prav tako kot odmrejo veje drevesa, se posušijo in odpadejo.

V istem času pa se ne rodi le ena religija ampak več religij, ki se torej razvijejo v skladu z eno in isto vibracijo časa. Več religij je potrebnih, ker v primeru, če bi obstajala le ena religija, ljudje ne bi mogli slediti vsem variantam življenjske resnice. Ljudje namreč potrebujejo nasprotja, ki jih lahko izživljajo. Ni pa izključeno, da bo sčasoma človeštvo doseglo ustrezno zrelost, da bo lahko sprejemalo nauk o zakonitostih življenja iz ene same religije. Trenutno lahko ljudje v enem življenju skozi eno religijo razvijajo le en del samega sebe, drugi deli pa se razvijajo neodvisno od religije, kateri posameznik pripada, in pogosto delujejo v osebnem kaosu človeka.

V nasprotju s splošnim prepričanjem v svojem bistvu religije med seboj niso v konfliktu. Prav tako v svojem bistvu niso ista zgodba povedana na več različnih načinov. Religije so dejansko deli iste zgodbe.

Odličen primer dopolnjevanja dveh religij sta krščanstvo in islam. Krščanstvo razvija dušo, zavest in materijo, ki je povezana z dušo. Islam razvija duh, zavest in materijo, ki je povezana z duhom. Z vidika duhovnih sil sta islam in krščanstvo ena sama religija. Duhovne sile v procesu reinkarnacije zato usmerjajo rojevanje ljudi tako, da se izmenično rojevajo v obe religiji, in imajo možnost razvijati večino življenjskih zakonitosti. Obe religiji torej nista v konfliktu, ampak se dopolnjujeta. Konfliktno stanje, ki se kaže v materialnih dimenzijah in v razumu, je le posledica nižje stopnje komunikacije obeh religij, ki sta s strani duhovnih sil programirani tako, da se od svojega nastanka pa vse do konca združujeta v isto celoto – torej v enost. Obe religiji sta do zdaj dosegli 72 odstotkov združenosti sožitja; pri 85 odstotkih združenosti oziroma sožitja pa nastopi stanje brez konfliktov.

Starejše religije in religiozni sistemi niso imeli materialnega temelja. Tako je denimo duhovno zelo razviti budizem, ki teži k iskanju izvirnega stanja človeka (zaradi česar je z duhovnega vidika najbolj »obsežna« religija, saj zajema največ variant resnice od vseh trenutno obstoječih religij) in katerega podvarianti sta krščanstvo in islam, imel svoj temelj le na temelju astralne dimenzije, medtem ko imata krščanstvo in islam svoj temelj na šesti čakri fizisa – materije. Tudi duhovno visoko razviti indijanski in jogijski sistemi so imeli temelj le v astralni materiji. S tem je mogoče pojasniti visoko duhovno razvitost Indije in njeno veliko materialno revščino.

Žal pa ljudje v religijah ne doživljajo niti tistega, kar jim potencial religije nudi, zato niso srečni. Tako denimo islam navzdol v materijo seže le do sredine astralne dimenzije. Na drugi strani krščanstvo naravno duhovno astralno dimenzijo zavrača in živi srečo le na mentalu, ki je dosti bolj plitka dimenzija – torej je sreča v krščanskem svetu zelo omejena, saj astralna dimenzija omogoča dosti večjo in globljo stopnjo sreče. Krščanstvo se astrala in s tem duha boji, saj naravno duhovno astralno dimenzijo zmotno enači s peklom in s hudičem. Naša »znanstvena« civilizacija pa se z duhovnim ne ukvarja oziroma ga zanika, zato ljudje, ki so izrazito vezani na to civilizacijo, nikakor ne morejo biti srečni – materialne dobrine ne morejo nadomestiti veličine sreče duhovnih dimenzij.

Reinkarnacija pomeni ponovno rojstvo. Ljudje se rojevamo večkrat. Končni namen je, da se dogradimo kot višje bitje: z več reinkarnacijami si tako dvigamo svojo evolucijsko stopnjo. Ko umremo, se po praviloma kar dolgotrajnem procesu po smrti naše vsebine dvigajo, kjer se v svetlobi višjih dimenzij oplemenitijo. Žal pa se ne oplemenitijo vse vsebine enako. Tako se tiste vsebine, ki se niso uspele dvigniti in oplemenititi v čistoči višjih dimenzij, ne morejo reinkarnirati. Zato se pogosto zgodi, da imajo duša, duh in zavest različno evolucijsko stopnjo reinkarnacije.

V naši civilizaciji pri ljudeh, ki so vključeni v krščansko religijo, ne pride do reinkarnacije duha, saj sodobno krščanstvo duha blokira. Na drugi strani muslimanska religija blokira dušo, zato pri muslimanih ne pride do reinkarnacije duše. Nekateri totalitarni ideološki sistemi, kot sta komunizem in fašizem, katerih ideologija je bila na nek način nadomestek religije, pa so blokirali reinkarnacijo zavesti. Tako se je v času komunizma na višje dimenzije po smrti dvignila samo zavest višjih komunističnih funkcionarjev, medtem ko je zavest vseh drugih ljudi po smrti ostala v temi nižjih dimenzij.

Na programih Slavka Mahneta Shyame (po več delavnicah duhovnega razvoja in po nekaj letih bolj ali manj redne udeležbe na programih biozdravljenja) prihaja do usklajevanja vseh omenjenih delov, ki sestavljajo človeka – torej, duha, duše in zavesti ter tudi človekovega notranjega bistva. Slednje tudi gre po poti reinkarnacije in predstavlja najglobljo, prvo nezavedno dimenzijo človekove podzavesti.

Ko se človek rodi, vzame nase pretekle vzroke nepravilnega delovanja v prejšnjih življenjih. Šele, ko bo človek predelal te vzroke, bo lahko začel živeti sebe kot individualno bitje. Ko se rodi, človek v 52 odstotkih živi vsebine svojih preteklih reinkarnacij in v 48 odstotkih vsebine svojega družinskega korena. Res pa je, da v prvih petnajstih letih svojega življenja človek živi le vsebine svojega družinskega korena, ki ga predstavlja sedemnajst preteklih generacij. Šele ko človek začne s svojim samostojnim življenjem oziroma ko se začne boriti za uresničevanje svojih želja in ciljev, začenja živeti sebe kot individualno bitje.

V življenju je dolžnost človeka torej oplemenititi vzroke svojega družinskega korena in svoje lastne individualne evolucije. Poleg teh vzrokov lahko človek nase vzame tudi vzroke svojega naroda in/ali religije. Družinski koren, narod oziroma religija, v katero smo se rodili, so pogojeni z življenjem v naših preteklih reinkarnacijah in jih v skladu s svojimi zaslugami pred rojstvom izbiramo sami. Nekateri ljudje vzamejo v procesu rojstva nase več vzrokov kot drugi; tisti ljudje imajo večjo širino osebnosti, saj nase vedno vzamemo le toliko vzrokov, kot smo jih v življenju sposobni predelati.

Astrologija, bioritem, numerologija in drugi zunanji vplivi nikoli ne presežejo več kot 50 odstotkov človeške vsebine – vedno prevlada lastna individualnost človeka. Žal pa ljudje svoje lastne individualnosti ne vključujejo v življenje v zadostni meri, zato delujejo robotizirano in niso srečni, ker živijo življenje nekega tujega, zunanjega programa. Slovenci v povprečju tako sebe kot individualno bitje žal ne živijo več kot 13 odstotkov. Človek moja vse svoje evolucijske vzroke izživeti čimprej. Le tako bo lahko začel sebe živeti kot individualno bitje.

Na programih Slavka Mahneta Shyame se pospešeno predelujejo vsi naši osebni družinski, narodni in religiozni vzroki: udeleženci začnejo v primerjavi z drugimi ljudmi v življenju tako neprimerno hitreje živeti sebe kot individualno bitje.

Reinkarnacija in drugi svetovi

V univerzumu materialne energetske vibracije, kot so na primer planeti, predstavljajo le kakih deset odstotkov skupne celote energije. Preostanek tvorijo nematerialne kreacije. Veliko je eteričnih vsebin. To so tiste vsebine, ki jih vidimo, ko nam na primer posnamejo avro. Ko človek umre, je njegovo telo nekaj gramov lažje, saj ga zapusti eterično telo: sedma čakra materije je že eterična in vsebina s te dimenzije predstavlja razliko v teži. Astralnega telesa pa ni mogoče videti z materialnimi očmi, saj gre za dimenzijo, ki je nad eterično dimenzijo. Vidimo ga lahko le, če z astralno projekcijo med meditacijo ali v drugih posebnih okoliščinah začasno budno izstopimo iz telesa.

V našem osončju je 81 odstotkov planetov naseljeno z eteričnimi bitji, preostanek pa z astralnimi bitji. Vsa ta bitja tvorijo svoje civilizacije, ki so v bistvu podobne našim, le da ne obstajajo v materiji in torej uporabljajo povsem drugačno tehnologijo. Vsa ta bitja se občasno rojevajo na naš planet, ki simbolizira trdo materijo: zato je na primer mogoče, da število ljudi na svetu trenutno strmo narašča. Res pa je, da tudi na našem planetu obstajajo bitja z drugih dimenzij. Primer eteričnih bitij so tako na primer palčki in vile.

Čeprav je trda materija svet, v katerem je še najtežje živeti, saj gre za evolucijsko zelo nizko dimenzijo, je življenje v tem svetu prednost, ker si z življenjem v njem gradimo globlji evolucijski temelj, kot bi si ga gradili z življenjem na eteričnem ali celo astralnem nivoju. To pa je dolgoročno oziroma z vidika naše individualne evolucije zelo ugodno.

Medicina je v svojem času delovanja razvila veliko koristnih stvari, a jo je potrebno nadgrajevati. Največja trenutna težava je v tem, da le zelo redki zdravstveni delavci zaznavajo duhovno stanje. To pa bi bilo za uspešno zdravljenje nujno potrebno, saj ni mogoče učinkovito zdraviti s posvečanjem zdravilske pozornosti samo materialnem telesu; vsaka bolezen ima namreč tudi svoje podzavestne, torej duhovne oziroma psihične vzroke. Medicina torej nikakor ni slaba stvar; kar je v medicini slabega je le negativni človeški ego oziroma napuh posameznikov. Slavko Mahne Shyama je poudaril, da imajo tisti ljudje, ki se odločajo za delo v medicini razvito nadpovprečno stopnjo humanosti, saj so se zavestno odločili za življenjsko pot, na kateri se srečujejo z mnogimi bolniki.

Obstaja več različnih razsežnosti nezavednih dimenzij. Človek na področju, kjer biva, prodira v te dimenzije. Nezavedne dimenzije pa niso nujno vezane na naravo, kjer človek trenutno biva. Posameznik je lahko vezan na nezavedne dimenzije, kjer se je rodil, hodil v šolo, bil krščen v cerkvi in podobno. Pogosto gre za spodnji, srednji ter zgornji nivo naravnih nezavednih dimenzij. Lahko pa gre za nezavedne dimenzije, ki so vezane na posameznika, kot so recimo družinski koren, ki obsega pretekle energije in pogoje zadnjih sedemnajstih generacij, ali denimo nezavedne dimenzije človeštva, planeta, osončja in širše.

V vsakem primeru nezavedne dimenzije delimo na svetle in temne dimenzije. Prva in druga dimenzija sta temni dimenziji, kjer so energetske vsebine okamnele. Tretja dimenzija je prva svetla dimenzija, kjer se prebujajo in oživljajo vrline. Slednje se prizemljujejo skozi celotno četrto dimenzijo in šele v peti dimenziji vstopijo v materijo, kjer se jih ljudje zavemo. Vrline se potem še naprej prizemljujejo oziroma dvigajo: ko pridejo v sedmo nezavedno dimenzijo, se pri človeku izrazijo kot vidna psihična moč, ki jo je mogoče realizirati v materiji.

Ko se človek prvič udeleži programa biozdravljenja Slavka Mahneta Shyame, se mu prvič odpre druga nezavedna dimenzija in s tem dobi posameznik tudi zmožnost zaznavanja duhovnega. To je zelo pomembna in velika stvar, ki je ne kaže jemati zlahka. Trenutno stanje človeštva in človeške civilizacije je namreč izredno nizko: obstajajo močne umetne oziroma razumske blokade in pregrade, ki ljudem onemogočajo duhovno videnje – prevladuje zgolj iluzija duhovnega.

Ko se udeležencu programa biozdravljenja Slavka Mahneta Shyame torej na prvem programu odpre druga nezavedna dimenzija, se mu 52 odstotkov vsebin iz te dimenzije prelije v tretjo nezavedno dimenzijo. Zato imajo udeleženci po prvem obisku programa biozdravljenja vedno krizo. Mnogi si potem več ne upajo udeleževati se programov, saj se bojijo nadaljnjih kriz. Še več. Mnogi ljudje, ki imajo namen udeležiti se programov prvič, tega konec koncev nikoli ne storijo, saj se jim že pred programom začne rušiti ego stanje, kar z drugimi besedami pomeni, da se jim razkrajajo ustaljene norme življenja, ki ljudi sicer vodijo in usmerjajo.

Treba pa je poudariti, da sta tovrstno rušenje ego vzorcev in kriza po prvi udeležbi absolutno nujna pojava, saj pravzaprav pomenita prebujanje človekove uspavane energije. Le tako lahko namreč posameznik prebudi in okrepi lastne vrline, ki mu bodo omogočile srečo, mir, izpolnjenost in zadovoljstvo v življenju. Na omenjenih programih namreč Slavko Mahne Shyama udeležencem prebuja njihove uspavane energije, drži njihove vsebine v ravnovesju in jim s svojo zavestjo pomaga ter jih pravilno usmerja. Tako je prva kriza zgolj prehodna, saj se na prihodnjih programih biozdravljenja energije urejajo in predelujejo v uporabne vrline in moči. In nato spet pride do sprožitve novih energij in proces se tako ponavlja, vendar na vedno globljih dimenzijah in ob večji količini energij, iz česar se potem skreirajo tudi razmeroma večje moči in vrline.

To je stil bele magije, ki posamezniku omogoča svobodno izbiro in odločitev in mu nikoli ne okrne lastne individualne svobode. Na programih biozdravljenja – v nasprotju s prepričanjem mnogih – Slavko Mahne Shyama udeležencem ne daje svojih osebnih energij, da bi udeleženci z njimi lahkotno in brez težav živeli, marveč udeležencem omogoča aktiviranje njihovih lastnih potencialov za dosego življenjske sreče oziroma samorealizacije kot človeškega bitja. Tako nam pomaga pri – glede na trenutne razvojne zmožnosti naše civilizacije – bliskovitem in veličastnem duhovnem razvoju. Ponovno je treba poudariti, da tu ne gre za kakršnekoli bližnjice ali prevare naravnih zakonitosti. Ravno nasprotno! Tako veliki rezultati, ki jih udeleženci programov biozdravljenja (in seveda še bolj na delavnicah duhovnega razvoja) dosegamo v duhovnem in seveda tudi v materialnem smislu, so mogoči prav zato, ker vodenje Slavka Mahneta Shyame poteka popolnoma in v celoti v skladu z naravnimi zakonitostmi in z zakonitostmi duhovnih sil in duhovnih svetov. Grešno delovanje do naravnih duhovnih sil namreč brez izjem povzroči najhujše trpljenje, ki ni primerljivo z nobenimi niti najhujšimi telesnimi bolečinami.

Vrline in moči, ki jih udeleženci programov Slavka Mahneta Shyame dobivamo, se nam zasidrajo v podzavesti. Le od našega delovanja v življenju pa je odvisno, koliko rezultatov bomo na podlagi teh vrlin deležni oziroma koliko se bomo teh vrlin in moči tudi v zavesti zavedali. Vsako dobro, pozitivno in humano dejanje te vrline in moči prizemljuje ter približa naši zavesti; vsako slabo, negativno in nehumano dejanje nas od teh vrlin oddaljuje in nas odzemljuje. Še več. Udeleženci programov Slavka Mahneta Shyame smo za dobro, plemenito in humano dejanje v primerjavi z drugimi ljudmi s strani naravnih duhovnih sil sedemkrat bolj nagrajeni. Vendar smo za vsako slabo egoistično in nehumano dejanje s strani naravnih duhovnih sil tudi sedemkrat bolj kaznovani.

Vsi religiozni sistemi imajo svoja nebesa, ki so dejansko njihova duhovna baza. V to bazo naj bi ljudje umirali in se iz nje rojevali. Tam ni mogoče spreminjati svoje evolucije, saj so tovrstni procesi mogoči le v materialnem življenju. Še najvišja je vrednost nebes ameriških Indijancev in nekatere kolektivnih celote jogijev. V omenjeno duhovno bazo po človekovem rojstvu skozi naravno pogojen proces prestopi duša človeka, ki se je rodil v ta duhovni sistem. V tistih religioznih sistemih, ki delujejo primerno in v skladu z naravnimi silami, duša ni ujeta v nivo nebes in nedostopna ljudem. V takšnih duhovnih sistemih (kot je na primer indijanski) lahko ljudje torej iz duhovne baze uporabljajo energijo duše in z njo kreirajo materialno stanje, seksualne procese, zdravljenje in podobno.

Žal pa v krščanstvu ni tako, saj krščanstvo deluje kot manipulativen duhovni sistem, kjer je duša posameznikov ujeta v duhovno bazo in je posamezniki v življenju ne morejo uporabljati. Kratkoročno je to lahko koristno, saj je v zelo slabih in nizkotnih pogojih v materialnem svetu vrednost duše mogoče tudi pokvariti, zato je v nekaterih okoliščinah koristno, da posamezniki nimajo dostopa do svoje duše. Dolgoročno pa je to vedno katastrofalno, saj so lahko ljudje srečni samo v primeru, če lahko svobodno komunicirajo s svojo dušo. Če ljudje nimajo svobodne komunikacije s svojo dušo povzročajo kaos in zmedo, ki sta bili v preteklih tisočletjih in ki sta še danes vidni v krščanskem in muslimanskem svetu.

V prvih 360 letih krščanstva je krščanski religiozni sistem deloval primerno, potem pa je prišlo do padca, ko je nadzor krščanstva prišel pod vpliv starorimskih bogov. Danes krščanstvo ni nič drugega kot zgolj nadaljevanje rimskega imperija. Gre pa žal za duhovno tvorbo, ki je v času zastarela in je sedaj neprimerna. Prav tako zastarel in neprimeren je danes islamski religiozni sistem. Gre torej za manipulativna sistema, ki zatirata svobodo človeške duše – oba sistema dušo človeku, ki se v njiju rodi, odvzameta. Nebesa krščanstva delujejo na četrti stopnji nebesnega sveta, nebesa islama pa na tretji stopnji nebesnega sveta. Da bi bil religiozni sistem danes času primeren, bi moral imeti svoj lastni nebesni sistem vsaj na šesti stopnji nebesnega, torej mentalnega sveta.

Danes religija ni potrebna, saj narava sama skrbi za ljudi. Če krščanstvo in islam ne bi blokirala naravnih sil, ki so danes pozitivne in ne več negativne tako kot tedaj, ko sta bila sistema vzpostavljena, bi ljudje lahko doživljali čutečo srečo tudi v svojem telesu. Oba omenjena sistema pa v sreči in svobodi duše ne blokirata samo vernikov ampak blokirata tudi tiste ljudi, ki se v okviru civilizacij, kjer sistema prevladujeta, razglašajo za ateiste. Danes lahko v naši civilizaciji osvobodimo dušo samo s pomočjo neke višje duhovne sile, ki lahko razvije vsaj sedemkrat višjo moč, kot sta jo sposobna razviti krščanstvo in islam. Le tako so namreč osvobojene oziroma sproščene pozitivne naravne sile, ki omogočijo svobodo duše.

Na programih Slavka Mahneta Shyame so vzpostavljeni vsi pogoji za popolno osvoboditev človeške duše izpod vpliva vseh manipulativnih duhovnih sil, ki duši ne omogočajo svobode.

V Sloveniji je prisotnega največ kaosa zaradi seksualnih energij. Ljudje komunicirajo samo s seksualnimi energijami. Na nižji vibraciji seksualne energije delujejo hierarhično in tu lahko prihaja do zasvojenosti s seksualnostjo oziroma do neprimernega odnosa do seksualnosti. Na višji stopnji pa seksualne energije delujejo kot čutna energija človeške komunikacije in kot življenjska vsebina telesa. Ko so seksualne energije aktivirane kot čutne energije, lahko z njimi izvajamo tudi telesno zdravljenje, saj zdravljenje upravljamo prav s pomočjo seksualnih energij.

Duša je energija iz višjega sveta, ki jo dojenček ob rojstvu prinese v materialni svet. V materiji pa se duša lahko izgubi, ker ni ustvarjena za ta svet, v katerem ne more najti komunikacije s sebi primernimi energijami. To lahko stori samo na višjih dimenzijah, kjer obstajajo možnosti kolektivnega povezovanja v čistoči sožitja.

Krst v religiji otroku dušo odvzame in jo iz materije prestavi v dve dimenziji višjo mentalno dimenzijo, ki je prva dimenzija, kjer je mogoče vzpostavljati sožitje. To je vsekakor pozitivno, saj bi se duša v primeru, če bi ostala v materialni dimenziji, porazgubila v materialne predmete oziroma lastnino človeka. To se dogaja na primer pri ateistih in zelo egoističnih ljudeh. Taki ljudje potem po smrti izredno dolgo ostajajo v procesih čiščenja, zato se lahko ponovno rodijo v materialni svet šele stoletja ali celo tisočletja kasneje kot pa tisti, ki jim je religija dušo potegnila v mentalno dimenzijo. Takšno zastajanje pri rojevanju je slabo, saj je cilj vsakega razumnega bitja čim večji in čim hitrejši duhovni napredek.

Na drugi strani pa je religija zaključen sistem, ki se v osnovi ne razvija. Zato z vidika krščanske religije nad mentalno dimenzijo ne obstaja ničesar. Napaka tega je v tem, da tistim ljudem, ki so bili v okviru religije krščeni, oziroma njihovim dušam religija ne pusti prestopa na dimenzije višje od mentala. To pa je oviranje napredka, ki si ga želi vsak človek. Človeška duša je namreč pogojena s četrto, kavzalno dimenzijo, ki je nad tretjo, mentalno dimenzijo. Narava duše je torej na kavzalu in ne na mentalu, kjer obstajajo krščanska nebesa. Človek, ki je bil krščen v religiji in ki se odloči za pot duhovnega razvoja, se mora tako v neki točki spopasti s celotnim religioznim svetom in si s tem izboriti svojo svobodo. Le tako bo namreč osvobodil svojo dušo in ji omogočil pot v višje dimenzije, kjer obstaja resnično in popolno sožitje brez omejevanja, nesvobode in pravil, ki vladajo na mentalni dimenziji. Tak boj je zelo težak in v naši civilizaciji se izborijo le redki.

Dvig posameznikove duše pa je mogoč tudi brez religije: dušo je namreč mogoče dvigniti s pomočjo že prebujenega duhovnega učitelja, katerega duša je že dosegla višje dimenzije. Na programih Slavka Mahneta Shyame duša udeležencev postopno potuje v višje dimenzije. Še najhitrejšo pot omogočajo delavnice duhovnega razvoja pod vodstvom Slavka Mahneta Shyame. Če tedenske programe biozdravljenja obišče otrok v starosti do enega leta, pa se mu bo brez posebnega rituala zgodil program krsta: njegova duša bo takoj vstopila na začetek pete podstopnje kavzala, kar je za eno poddimenzijo višje kot deluje kolektivna duša človeštva v našem času.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M