Glavni meni

Ljudje smo ujeti v kolektivno človeško energijo. Ta energija količinsko predstavlja 10.000 %. Po letu 2000 se je vibracija te energije upočasnila, njen potencial se je znižal. Energija človeškega kolektivnega polja počasi ugaša, kar lahko ima za posledico izumrtje človeške vrste.
   
Onesnaženost našega planeta npr. že vpliva na reprodukcijo nekaterih živalskih vrst. V Angliji je po znanstvenih raziskavah v določenih naravnih habitatih že tretjina rib dvospolnih, prav tako so odkrili dvospolnike pri medvedih s severnega tečaja…Glede na vedno večje onesnaževanje lahko pričakujemo, da bo v prihodnosti tudi pri človeku prišlo do fizioloških sprememb in da ljudje v takšni obliki, kot smo danes, od leta 2700 ne bomo več obstajali. Obstajala bo neka druga oblika življenja, ki bo vezana na višji energetski nivo, ki predstavlja 5. čakro kavzala in navzgor.

Človeštvo v povprečju sedaj deluje na 3. čakri pod prvo materialno dimenzijo. To se razlikuje od rase so rase. Bela rasa , ki ima sama po sebi največji potencial, deluje na 14. čakri pod ničlo. To pomeni da je, ker je najmlajša rasa, s 85% ujeta v svoje negativne, nepredelane vzroke. Črna rasa kot najstarejša, je ujeta v svoje negativne vzroke npr. 25%.
Ko se določena rasa izbori s svojimi vzroki, stopi na svetlo stran v prvo čakro materije in takrat lahko koristi 51 % svojega življenjskega potenciala. To prav tako velja za posameznika.

Ljudi, ki se trudijo odslužiti svojo človeško inkarnacijo in vstopiti v višje nivoje zavedanja in bivanja, čaka nemalo ovir in skušnjav na tej poti.
Človeška bitja smo vezana na življenje v materialni dimenziji, kjer smo podrejena telesnemu in psihičnemu trpljenju.
V šesti čakri materije imamo pogojeno trpljenje in podrejenost materialnim vzrokom (nesreče, bolezni, strahovi…). Ko premagamo sedmo čakro materije nam je dano, da preskočimo prvo čakro astralne dimenzije, ki  po človeškem dojemanju predstavlja čisti pekel. Materija sama po sebi je namreč mrtva, brez življenja. Njen vir je prva čakra astralne dimenzije, ki je duhovna dimenzija. Od tukaj se upravlja ves materialni svet in tukaj se nahajajo vsi vzroki materialnega sveta.
Bivanje v drugi čakri astralne dimenzije je lahko že pravo olajšanje, saj je vzrok trpljenja na tej stopnji že precej nižji, kar daje človeku občutek osvobojenosti in lahkosti bivanja. Vendar se pot evolucije ne zaključi. Človeka čaka zelo velika preizkušnja na naslednji tretji astralni dimenziiji.  
Tretja čakra astralne dimenzije je polna skušnjav. Na tej stopnji se mora človek soočiti z vsemi svojimi neurejenimi vzroki in jih premagati. Vso zlo se obrne proti njemu, vidi ga povsod okrog sebe. Zaradi surovih energij lahko postane totalno brutalen, škodljiv do drugih. Če podleže tem skušnjavam, je vržen nazaj v materialne dimenzije, kamor se sedemkrat reinkarnira, preden dobi novo priložnost. Le redki duhovno prebujeni ljudje ohranijo v sebi humanost, ki je brezpogojno potrebna na tej stopnji in edina omogoča, da se izborimo s svojimi negativnimi vzroki in se dvignemo višje v četrto čakro astrala.
Ko človek doseže četrto čakro astrala v veliki meri premaga vzroke trpljenja, kar omogoča resnično srečo in zadovoljstvo bivanja.   

Vsako posamezno človeško bitje mora izživeti vso kolektivno človeško energijo, vseh 10.000 procentov, da lahko vstopi v kolektivno energijo višjega energetskega polja.

Kolektivno energijo višjega nivoja v tem svetu se lahko doseže skozi Slavka Mahneta Shyama. Slavko Mahne Shyama je doživel edinstveno zlitje z božanskim središčem. Ko je duhovno potoval do božanskega središča, se je v njem brezpogojno razkrojila povezava s kolektivni človeškim stanjem, saj je le tako lahko dosegel Boga. Po vseh pravilih bi moral fizično umreti, vendar je bil poslan nazaj na Zemljo z nalogo, da tukaj kot božansko in elohimsko bitje neosebno pomaga ljudem. Kljub temu da se je vrnil v človeško telo, ni več pogojen s človeškim kolektivnim stanjem, tako da ni našel povezave s človeškim nivojem. Nekaj let je hrepenel po tem, da bi umrl in se vrnil nazaj v božansko središče, kjer se počuti resnično doma. Na Zemlji lahko živi le eno milijoninko tiste sreče, ki obstaja tam. Kljub temu, da ima odprt duhovni uvid v božanski svet, se fizično ne more vrniti v božansko središče. Tukaj mora  izpolniti svoje poslanstvo, zaradi katerega je bil poslan nazaj v človeški svet. Slavko Mahne Shyama  je v povezavi z božansko zavestjo začel kreirati kolektivno energetsko polje bivanja, prilagojeno resničnemu, elohimskemu in božanskemu stanju. Ustvarja nov svet plemenitejših zakonitosti, ki bo po letu 2700, ko bo sedanje kolektivno človeško polje ugasnilo, edini vir življenja. Slavko Mahne Shyama je vir popolnejših, lepših, plemenitejših energij.

Dimenzija, v kateri živimo, ni primerna človeški naravi: živimo v dimenziji, ki je bila ustvarjena za živali. Človeška duša v tem svetu spi, je zakrnela. Ljudje smo torej padla bitja; padli smo v materialni svet. Da bi v tem svetu sploh lahko preživeli, so nam bili dani umetni razumski ego in materialna čutila. Pri vsaki obliki duhovnega razvoja, ki je iskanje višje duhovne popolnosti, pa so človeška čutila moteča. Čutila so namreč vezana na astralne in materialne oblike in preko čutil se na te oblike veže človeška zavest. Težava je v tem, da so te oblike nižje v odnosu do človeške duše in do narave človeškega bistva.

Narava človeškega bistva se nahaja v močno oddaljeni dimenziji, naš stil življenja pa je vezan na tukajšnje, materialno, ki je najbolj oddaljeno od višjega božanskega središča. Toda sreča v materialnem svetu je odvisna od resničnega človeškega bistva. Če je to bistvo oddaljeno od človeka, lahko človek doživlja zadovoljstvo in srečo samo v dimenziji oblik, kjer je koncentrirana človekova zavest. Oblike pa so programirane tako, da si hočejo človeka podrediti.

Ko se človek rodi v ta svet, stopa v stik z oblikami. Te nastanejo iz vzgoje (še posebej iz napačne vzgoje), strahov, pravljic, izobraževalnega sistema, itd. Gre za tvorbe, ki so vezane na materialno in astralno dimenzijo. Pod pritiskom oblik prava narava človeka tone vse globlje v podzavest in človek se počasi a zanesljivo spreminja v robotizirano človeško bitje, ki ga vodijo nagoni, strasti in ego vsebine. Tak človek živi življenje napačno: realizira cilje in želje, ki ga še bolj obremenijo in oddaljujejo od njegovega resničnega človeškega bistva.

Duhovni razvoj je osvobajanje od vzorcev, nenaravno kreiranih želja in drugih umetnih oblik, ki so za resnično človeško bistvo tujki. Ko se ljudje poizkušajo oddvojiti od teh umetnih vzrokov, se zelo bojijo ločitve od teh tvorb, saj se bojijo, da se jim bo življenje zrušilo. Pogosto se življenje takšnim ljudem tudi zruši, saj so ga obvladovali prav s temi človeku neustreznimi umetnimi tvorbami, ki ga venomer držijo v nesreči.

Človek naj bi tako na poti duhovnega razvoja postopno prenovil svoje življenje, ki naj bi temeljilo na resničnem človeškem bistvu in ne na umetnih tujkih. S tem človek doseže duševno popolnost. To pa je zelo težko. Treba je zbrati veliko poguma. Ko človek najde svojo izvirno naravo, jo mora prebuditi, osvetliti z zavestjo. Le izvirna človeška narava lahko združi vsa nasprotja, iz katerih sta sestavljeni predvsem nižji dimenziji astrala in materije, in nasprotja združi v resnico, v harmonijo popolnosti. Resnica je prava narava človekovega bistva.

Človek je mikrokopija univerzuma, stvarstva. Prav tako kot človek s stopali hodi po blatu in mu glava stoji visoko obsijana s soncem, ima tudi univerzum svoje simbolno telo, ki ga je mogoče ponazoriti s piramido. V spodnjem delu piramide, ki predstavlja najnižje razvojne stopnje, so nasprotja ločena drugo od drugega in prežeta z iluzijami. V vrhu piramide pa je vse združeno v harmoniji popolnosti, tam obstaja le resnica. Človek v svojem duhovnem razvoju simbolno potuje od dna proti vrhu piramide univerzuma. Na začetku ga razdvajajo nasprotja – enkrat živi v eni skrajnosti, drugič v drugi. Sprva so potenciali človeškega bitja razpršeni daleč naokrog, prisotni so v drugih ljudeh. Ko se človek dviga višje po piramidi se začne zavedati, da nasprotja sploh obstajajo. V nekem trenutku pride tudi do konflikta med nasprotji. Toda konfliktna komunikacija je boljša, kot pa če komunikacije sploh ni. Ljudje v piramidi evolucije padajo in se dvigajo ter stagnirajo. Stagnacija se dogaja še posebej tedaj, ko ljudje ne nehajo živeti po priučenih razumskih navadah in ko nasedejo konfliktni komunikaciji.

Pravilna pot duhovnega razvoja je pot opazovanja življenja; pameten človek opazuje, kaj mu življenje prinese. Opazuje, saj mu življenje samo kaže pravo pot in pravi način življenja. Intuitivno sledi možnostim, ki mu jih življenje kaže in išče harmonijo in ljubezen. Ko človek najde svoje resnično notranje bistvo, ki je v človeku nekje globoko spodaj, lahko s pomočjo tega bistva v sebi združi vsa nasprotja. Takrat je primerno hrepeneče in s polno željo aktivirati v sebi vero do boga. Samo vera v boga bo omogočila, da se človeško bistvo dviga višje in višje. Ko je človeško notranje bistvo dvignjeno v človeško dušo, človek zadiha skupaj s celim stvarstvom. Ko razumno bitje pride v vrh piramide, je združeno v sebi in spontano razširi v svoje okolje ljubezen in razumevanje. Takrat je človek srečen in v življenju lahko uresniči vse, kar si želi. Toda tedaj želje in cilji človeka več ne ogrožajo in bremenijo, ampak ga osvobajajo, srečujejo in plemenitijo.

V življenju obstajajo tri poti. Pot nevtralne sredine, desna pot dela in služenja ter leva pot zadovoljstva in užitkov. Resnični duhovni razvoj in evolucijo napredka pomeni le sredinska pot. Toda dokler človek v sredinski koren ne vstopi z dušo, na poti duhovnega razvoja ne more napredovati, če občasno ne skrene s sredinske poti in se ne giblje tudi po levi in desni strani.
Ljudje, ki se izrazito gibljejo po desni življenjski poti so garači. V življenju si ne dovolijo nobenih užitkov in zadovoljstev. Najbolje se počutijo, ko delajo. Ljudje, ki pa se izrazito gibljejo po levi življenjski poti, so uživači. Najbolje se počutijo, ko uživajo, in zelo mučno jim je delati oziroma biti aktivni zunaj izživljanja užitkov in zadovoljstev.
Resnično pa srečo prinaša le sredinska pot. Tisti, ki se gibljejo le po desni strani so venomer okupirani z delom in obveznostmi, zato vedno občutijo napor in so pogosto utrujeni. Takrat, kadar ne delajo, ne vedo prav dobro, kaj bi počeli s seboj in vedno jih vleče nazaj k delu, k novim naporom. Tisti, ki se predajajo užitkom in zadovoljstvom, pa ne občutijo resnične sreče in izpolnjenosti, saj vedno hrepenijo po novih užitkih in zadovoljstvih. Poleg tega jih življenje prej ali slej zanese na desno stran, saj zaradi ustvarjanja dolgov, ki jih prinese pretirano uživanje, padejo v nesreče, bolezni ali drugačno trpljenje. Naravne zakonitosti ljudi vedno usmerjajo v ravnovesje. Če ne v tem pa v naslednjem življenju, bodo ljudje vedno soočeni s takšno življenjsko situacijo, da bodo morali izživljati tudi tisto stran življenja (levo ali desno), ki so se je prej branili ali pa so jo ignorirali.
V naši civilizaciji ljudje sredinske poti ne poznajo. Vedno jih meče iz leve v desno stran in obratno. Religiozne in izobraževalne institucije ljudi hipnotizirajo za izključno desno pot, medtem ko mediji s propagandnimi sporočili in kapitalistično gospodarstvo ljudi programira za levo pot. Obstajajo tudi programi vzgoje in družinskih korenov, ki ljudi osebnostno programirajo za levo ali desno stran, pogosto tudi proti njihovi lastni naravi.
Desna možganska polovica upravlja levo stran telesa in ta stran je pot zadovoljstva in užitkov. Leva možganska polovica upravlja desno stran telesa in ta stran je pot dela in služenja. Čelni reženj možganov pa je del možganov, ki je namenjen upravljanju sredinskega stebra, stebra, ki ga ljudje v tej civilizaciji ne živijo oziroma ga sploh ne poznajo. Leva in desna možganska polovica se skozi čelni reženj samo izražata, dejansko pa ljudje v tej civilizaciji čelnega režnja sploh ne uporabljamo.
Ko človek s svojim lastnim sredinskim stebrom vstopi v dušo, je zmožen ostati v sredinskem stebru in hkrati živeti tudi levo in desno pot: ko dela uživa in ko uživa dela. Tako živi v ravnovesju in ne ustvarja dolgov do življenja. Takšno življenje je resnično srečno in varno življenje. Dokler pa takšnega stanja ne dosežemo, je primerno, da se trudimo okušati tako desno kot tudi levo stran življenja in po takšnih »izletih« na levo in desno vedno težiti k uravnovešanju prebujenih življenjskih izkušenj: delo uravnovešamo z užitkom in užitek z delom. Tako se bomo postopno naučili živeti v sredinskem stebru, ki je edini, ki je večen in ki nam po smrti ostane, saj se desna in leva stran vedno razkrojita.

Obstaja prasila, ki v sebi vzdržuje program evolucije. Ta sila je povsod prisotna, je neosebna, v njej je združenih vseh sedem elementov vključno z višjo zavestjo.
Nastala je tako, da se je na tisoče božanskih in višje božanskih enot združilo v boga.
Prasila je negibna, ne vidi se, da obstaja, miruje, dokler se v njej ne začne prebujati kreacija gibanja. V njej sta v enaki meri prisotna božanska in demonska dimenzija. Demonski svet v prasili prvi sproži gibanje, je začetek procesa božanske evolucije.

Prasila deluje povsod. V praznem prostoru je v negibni obliki, v materiji se zaznava kot gibanje atomov, prisotna je v rastlinah, živalih, človeku, angelih, božanstvih, višjih božanstvih.
Prasila je povsod prisotna, ker ne deluje po zakonitostih materialnega sveta. Deluje po logiki  neke druge dimenzije, kjer je vera, tista glavna sila, ki pogojuje prisotnost boga. Bog je tam, kjer mi verujemo, da je. V tem ni materialne logike, to je logika verovanja. Če verjamemo, da je bog v nas in okrog nas, se bo božansko tako izrazilo. V sebi bomo občutili mir, srečo, ljubezen…

Če verujemo v boga tam nekje daleč, božanskega v sebi ne bomo mogli živeti. V kreaciji gibanja makrosile namreč vedno brezpogojno obstaja dvojnost božanskega ali demonskega.
Ljudje zahodne civilizacije smo zaradi duhovne tradicije verovanja v boga, kot odstotnega v tem svetu, z večino svoje zavesti vezani na demonski svet. V nasprotju z azijskimi narodi, ki boga živijo v vsakdanjem življenju. Vse kar delajo, delajo z vero v boga.

Takšno mišljenje je beli rasi tuje, ker v sebi nosi duhovni padec v materialni svet in ujetost v iluzijo materije.
V svetu bele rase so pred 27.000 leti zavladali demoni. Vladali so 5.000 let. V tem obdobju so ljudje bele rase, ki so prej delovali le v astralnih dimenzijah, padli v materijo. Odprle so se vse materialne dimenzije, kjer pa je vladal kaos. Začel se je kreirati materialni ego razum, ki omogoča orientacijo v materialnih dimenzijah. V času padca so ljudje bele rase izgubili duhovno logiko, vedenje da duhovni svet obstaja, da so sami duhovna bitja. Padli so v materialno kreacijo in odvisnost od materialnih vzrokov.  

Po obdobju 5.000 let vladanja demonov so prišli angeli, vendar je vsebina padca bele rase v materijo ostala.
S tem ko se je odprla materialna dimenzija, se je  božanski krog razširil v dimenzijo globlje, kjer prej bog ni obstajal. Bela rasa je do sedaj osvojila 18 % materialne dimenzije, 82 % so ljudje še vedno pod vplivom materialne iluzije in slepote. Ne vidijo in razumejo duhovnega kljub temu, da so v  obdobju po padcu bili prisotni duhovni odposlanci, ki so ljudi učili, da obstaja duša, ljubezen, osvoboditev… Program padca je v beli rasi se vedno močno prisoten, dobimo ga z rojstvom. Kljub programu padca imamo ljudje svobodno voljo, da izberemo temno ali svetlo stran. V astralnih in materialnih dimenzijah obstaja enak del božanskih in demonskih sil. V astralu, od koder se upravlja materialni svet, se  demonske in angelske sile borijo za prevlado nad materialnim svetom.

Osvoboditev v materialni dimenziji lahko dosežemo edino z vero v boga. Z vedenjem, da je bog tukaj, nas ščiti in vodi, da nam daje ljubezen in srečo, nudi blaginjo, seksualni užitek…
Vera v boga vsebuje vero v ljudi, v naravo, v makroprostor, v dobro, v ljubezen, v srečo…
Vera je tisto, kar izberemo sami in le zaradi nje je božansko prisotno tukaj in sedaj. S tisto vsebino, kjer imamo boga smo srečni, dobri, zadovoljni.

V dimenzijah, kjer ne priznavamo boga in vanj ne verujemo, so prisotne demonske sile.
Z demonskimi vsebinami smo pohlepni, zavistni, sovražni, ljubosumni, prezirljivi, počutimo se večvredni od ostalih, poleg tega pa ohranjamo v sebi občutke majhnosti, nepomembnosti in kompleksov…
Ker je človek v materialnem svetu duhovno slep in gluh, je potrebna vera v boga, ki nas pravilno ščiti in vodi. Demoni so kolektivno prisotni v človeku . Človeška zavest, ki je po naravi nevtralna, veže nase božanske ali demonska energije. Zavest zahodnega človeka je kolektivno programirana tako, da nase spontano veže več demonskega negativnega mišljenja.

Zato se moramo, če želimo premagati ta negativen program, zavestno truditi, da s svojim načinom življenja in mišljenja gojimo vero do boga v sebi. Hrepeneče priznavamo in častimo prisotnost božanskih in angelskih sil v nas in okrog nas. Brezpogojno se odločimo živeti boga v nas. Le tako bomo trajno srečni in bomo v sebi ohranjali zdravi ponos in veličino.   

Človek je kljub lastnemu občutku pomembnosti, da lahko s svojo voljo sam upravlja življenje, zelo odvisen in v močni povezavi s silami narave. Močno je vezan na  naravne pogoje površine Zemlje, ki mu omogočajo obstoj.
Človekove  podzavestne dimenzije se ne nahajajo v njegovem telesu ampak v zemljišču, s katerim je povezan.

Ideja , ki jo človek želi realizirati, potuje iz elementa etra navzdol do materije, se v zemlji oplemeniti  in nato potuje nazaj v človekovo zavest, kjer lahko človek to prizemljeno idejo živi kot svojo lastno vrlino. Proces potovanja ideje navzdol traja tri mesece in prav toliko nazaj v obliki vrline do človekovega zavednega nivoja.
Človek v sebi gradi pozitivne vrline v povezavi z zemljo. V zemlji namreč obstajajo vse vrline kot kolektivno povezana celota.
Kadar se človek trudi izboljšati svoje karakterne lastnosti traja proces spreminjanja šest mesecev. Če želi npr. doseči večjo blaginjo, mora v sebi izničiti prejšnje moteče vsebine, npr. mišljenje revščine ali poslovne nesposobnosti tako, da se 3 mesece trudi v sebi krepiti občutek bogastva ali poslovne uspešnosti. Na ta način v zemljo, na katero je vezan, vtiska svojo zavestno željo po spremembi, ki se v zemlji poveže s kolektivno vsebino pozitivnih vrlin. Pozitivna vrlina, ki jo želi človek v sebi prebuditi, potuje nato 3 mesece od zemlje do človekove zavesti, kjer jo človek zaznava kot pozitivno spremembo v njegovi duševnosti in  lahko koristi rezultate svojega truda.

Tako, kot v zemlji obstaja potencial vseh pozitivnih vrlin, obstajajo tudi negativni programi, ki jih človek vtisne v zemljo, na katero je vezan. To je negativen družinski program in navade, ki jih človek  prevzame po svojih starših, družinskem korenu in okolju.
Ker program preobrazbe traja 6 mesecev, preden se zaznajo pozitivne spremembe, ljudje ponavadi izgubijo voljo in se po nekaj tednih nehajo truditi spremeniti svoje življenje.

Če se tri mesece trudimo npr. biti prijazni in ljubeči, vtiskamo to lastnost preko svoje podzavesti v zemljo. V zemlji, na katero smo vezani, se na ta način izniči negativen družinski program npr. tečnobe in se zgradi nov, pozitiven program, ki se čez 3 mesece, izrazi kot človekov novi značaj. Izničijo se tudi negativne povezave z ljudmi, na katere smo se vezali na osnovi naših prejšnjih negativnih vrlin. Do teh ljudi vzpostavimo drugačen, bolj pozitiven odnos in tudi oni nas zaznavajo kot bolj prijetne in manj konfliktne osebe. Pridobimo si nove prijatelje ali poslovne partnerje, srečamo svojega življenjskega sopotnika, če je to naša želja. Ti ljudje se vežejo na  spremenjen program v naši duševnosti ter nam omogočijo, da lahko nove vrline živimo v svojem vsakdanjem življenju  


V našem svetu obstaja sedem elementov. Prvi štirje elementi so zemlja, voda, ogenj in zrak. Iz teh elementov je sestavljeno materialno stvarstvo. Peti element je eter, ki je povezovalen element, ki v sebi združuje prve štiri elemente in jih upravlja. Šesti element je zavest. Obstaja pa tudi sedmi element, ki je sila, ki je prisotna v celotnem stvarstvu.
V naši civilizaciji obstaja le razumevanje prvih štirih elementov. Kljub temu zelo malo ljudi evolucijsko deluje z elementom zraka – tisti, ki to doseže, doseže fenomenalen rezultat. Ljudje, ki uporabljajo višje elemente (eter ali zrak) pravzaprav uporabljajo le podelemente zemlje, vode in ognja. Evolucijsko pa je zelo pomembno, da napredujemo v skladu z vsemi elementi, saj je tako naše življenje stabilnejše, naš obseg delovanja in življenjske sreče pa se z dvigovanjem po elementih povečuje.

Ljudem je še najbolj nerazumljiv in oddaljen sedmi element. Definiciji tega elementa so se ljudje še najbolj približali z razlago »sile« v filmih Vojna Zvezd, kjer so vitezi – jediji to silo uporabljali za humano delovanje. Toda tudi v teh filmih je bil sedmi element razumljen in predstavljen le v sedmih odstotkih celotnega obsega sedmega elementa. Bitje, ki je zmožno upravljati sedmi element je zmožno uporabljati moči in sile, ki so v tem svetu nepredstavljive. Mogoče je vplivati na vreme, planete, narode, države, celo človeštvo. Bitje, ki vstopi v sedmi element mora vanj najprej vstopiti s svojo zavestjo. Sedmi element je v našem svetu zaradi njegove zaostalosti zelo malo prisoten. Toda ta element je prisoten v celotni galaksiji, univerzumu in celo v praznem prostoru.

Da bi razumno bitje napredovalo v stopnji prebujenosti elementov, mora razvijati večjo odgovornost do življenja in sebe. Glavni pogoj napredovanja po elementih je vse večja stopnja humanosti, ki jo mora z napredovanjem razviti razumno bitje.

Ko se človek rodi in odrašča si sam ustvari omejena v glavnem razumska pravila življenja in vzorce obnašanja. Nekatera pravila in vzorce pa mu programirajo drugi: starši z vzgojo, izobraževalne institucije, mediji, politika… V naši civilizaciji imajo ta pravila in vzorci zelo malo ali nič skupnega z naravnimi zakonitostmi in pravili delovanja razumnega bitja. Zato v duhovnem smislu ta razumska pravila in vzorci delujejo kot kletka, kjer so konice oziroma osti obrnjene navznoter: kadarkoli se posameznik približa tem bodicam, se na njih nabode in občuti bolečino, ki povzroči, da se odmakne nazaj, stran od roba kletke. Kadarkoli se v življenju ljudje preveč odmaknemo od vzorcev in pravil na podlagi katerih živimo in delujemo, nam kletka naše lastne izdelave povzroči bolečino in trpljenje, ki nas vrne nazaj v naš ustaljen krog obnašanja in delovanja.

Obstaja pa tudi druga pot. To je pot duhovnega razvoja. Tistim posameznikom, ki sprejmejo odločitev, da ne bodo več živeli v skladu z lastnimi življenjskimi pravili, moč narave nemudoma razkroji razumsko kletko. Kletko smo namreč tako ali tako ustvarili sami ali sprejeli po lastni volji. Lastna volja je zato tudi tista, ki je podlaga za odstranitev te kletke. Narava je močnejša od vsake umetne kreacije, vendar le, če si to resnično želimo. Če si želimo nasprotovati naravi, nam bo želja uslišana. Če pa si resnično želimo svobode in neomejenosti zunanjega sveta, nam bo ta želja prav tako uslišana.

Zunanji svet ne deluje v skladu z našo razumsko kletko. Deluje v skladu z zakonitostmi, ki so jih vzpostavili stvarniki našega sveta, torej tudi naši stvarniki. Naši stvarniki niso želeli, da trpimo in da smo omejeni. Želeli so, da smo srečni, svobodni in da duhovno rastemo. Ko zapustimo kletko, našo lastno umetno kreacijo, se začnemo učiti zunanjih, resničnih zakonitosti, ki so našim prejšnjim, drugačne, neznane. Smo kot dojenčki, ki se rodijo v ta svet. Kot se nebogljeni dojenček uči življenja v svetu in se spreminja v samostojnega človeka, tako tudi mi spoznavamo zakonitosti zunanjega sveta. Na začetku smo nebogljeni: smo slepi in gluhi, zato se spotikamo in padamo. Tisti, ki so premalo pogumni, jih veličina zunanjega sveta prestraši in se zato vrnejo nazaj v razumsko kletko. Tisti, pa, ki vztrajajo in so dovolj pogumni, da prestanejo začetne težave, padce in bolečine, ki so posledica poizkusov uporabe starih zakonitosti iz razumske kletke, ostanejo na svoji poti osvoboditve.
Sčasoma spregledajo, zaslišijo in začutijo, kako je treba pravilno živeti. Njihova nagrada so sreča, svoboda in rast, ki jim omogoča, da v sedanjem življenju živijo s čedalje večjim delom svoje duhovne veličine. Vsak človek je namreč veliko duhovno bitje, ki se zdi sam sebi majhen le zaradi omejitev, ki si jih postavlja sam. Resnične omejitve pa so mnogo manjše, kot si sami mislimo.
Pomoč pri iskanju orientacije v zunanjem svetu je znanje starih civilizacij, ki ga lahko v sebi  aktiviramo. To lahko naredimo z obujanjem čaker, obujanje kabalističnih sefirotov drevesa življenja, kabalistični križ, duhovne mantre in pesmi, razne mandale in duhovni simboli in iskrena vera v boga.

Pomladanski programi 2008 so zaključeni in pričelo se je lepo poletje.


Želim vam, da poletje preživite prijetno, srečno in svobodno.

Naj vam bodo naravne sile v celoti naklonjene v vsem svojem prizemljenem ravnovesju varnega doživljanja sreče in življenjskih užitkov.

Naj vas v času poletja ves čas spremljajo duhovi: blaginje, zdravja, varnosti in zaščite, razumevanja, ljubezni in vsestransko varno prizemljene življenjske sreče.

Jesenski programi se pričnejo v torek 9. septembra 2008 v dvorani občine Vič od 18 do 21 ure.

 
 
        
           Srečno!                  Slavko Mahne Shyama

Ljudje naše rase so zaradi določenih okoliščin iz bližnje preteklosti (zadnji dve tisočletji) nagnjeni k uničevanju narave našega planeta. Največji pritisk ljudi sodobne civilizacije pa niti ni usmerjen proti naravi sami ampak proti njim samim in njihovim fizičnim telesom. Ljudje s svojim nepravilnim odnosom uničevanja naravnega namreč škodijo svojemu fizičnemu in duševnemu telesu.

Nepravilni odnos do narave se še najbolj kaže v tehnološkem napredku, ki je v osnovi naravi in s tem tudi človeku (ta je po svoji psihični sestavi vedno bil in bo del narave) sovražen in neprimeren. Škodljivost sodobnega tehnološkega napredka se kaže na primer v neprimerni hrani (genetsko preoblikovana, pesticidi in konzervansi…), neustreznih bivališčih (nepredušno zaprti in preveč ogrevani bivalni prostori, gradnja iz človeškemu telesu neprijaznih materialov…), higienskih navadah (pretirana uporaba mil in razkužil, pretiran boj proti bakterijam in s tem slabitev človeškega telesa, ki živi v skoraj sterilnem okolju…), življenjskih navadah (odsotnost fizičnega dela in s tem kvalitetne naravne rekreacije v mestih, pretirano uživanje hrane…). Na drugi strani si v potrošniški družbi ljudje zastavljajo vedno nove in nove nesmiselne cilje in ambicije, ki jih – doseženi ali ne – puščajo duhovno prazne in nesrečne. Posledice tega so razkroj skupinskih in osebnih vrednot, psihično propadanje in fizične bolezni.
Na drugi strani si ljudje z nepojmljivim onesnaževanjem krčijo življenjski prostor, bliskovito izčrpavajo življenjske vire celotnega planeta, rušijo naravno ravnovesje (posledice so podnebne spremembe, podivjano vreme…). Sodobna civilizacija ljudi tako deluje kot rak rana našega planeta.

Planet Zemlja je duhovno bitje. Lahko bi ga razdelili na središče in zunanji ovoj, ki predstavljata dva pola planeta. V središču planeta Zemlja biva božansko bitje, ki planet in vse na njem upravlja. Prav vsak kamen, rastlina, žival in človek je del tega planeta. Živi in obstaja lahko le kot del planeta. Energija med središčem in zunanjim ovojem neprestano kroži, se pretaka in oplaja. Vsako bitje na tem planetu lahko uspeva in se razvija le v skladu s to enostavno zakonitostjo. Tako je od nekdaj bilo in bo. To predstavlja duhovno podobo planeta, ki je znana v vsaki duhovni teoriji kot moško – žensko nasprotje, jin – jang, zunanje – notranje,…
Sodobna zahodna civilizacija pa je pred približno dvema tisočletjema začela psihično zgubljati stik s svojo notranjo duhovnostjo in padla samo v zunanjo – razumsko ego vsebino, ki se je še bolj razbohotila z začetkom industrijske in tehnološke revolucije.
Po eni strani je temu vzrok krščanska religija, ki je častila človeško vsebino in zaradi raznih nemoralnih dejanj začetnikov in predstavnikov religije izgubila prvotno pravilno duhovno zastavljeno vsebino. Po drugi strani pa je takšen padec posledica samega obdobja Kali juge, v katerem se nahajamo in predstavlja najnižji padec človeštva.

Sam materialni napredek civilizacije pa ni napačen, napačen je odnos človeka do vsega napredka. Ker poleg napredka ne razvijamo svoje notranje duhovne bistrine, čistih čustev, občutkov in samonadzora, smo padli v svojo materialno lastnino in telo, brez vsakega nadzora. Zaradi tega vidimo samo materialne – ekonomske koristi, širšega pojmovanja za dobro vseh nas pa ne premoremo.

Naša naloga je v tem, da najdemo to naravno duhovno vsebino v sebi, ta vsebina ima vso znanje in inteligenco kako pravilno voditi življenje, da ne bomo živeli proti sebi in proti naravi.

Tisti, ki živijo v skladu z naravo sebe in našega planeta plemenitijo svoje okolje, v katerem živijo in okolje plemeniti njih. To jim omogoča srečo življenja. V življenju najdejo smisel svojega obstoja in to jih izpolnjuje ter radosti. In vrača nam to prijaznost tako, da nam nudi svoje sadove, ki nas radostijo in nam omogočajo blaginjo. Dihajmo v skladu z našim planetom, ne pa proti njemu!

Človekova duševnost je ravnovesje pozitivnega in negativnega pola.
V ravnovesju polov človek občuti srečo in veselje življenja.
Po energetski vrednosti sta si pola enaka. Negativen pol predstavlja zadnji, spodnji ter notranji del telesa, medtem ko pozitivni pol predstavlja sprednji, zgornji in zunanji del telesa. Negativni pol predstavlja boginjo, pozitivni pol pa boga.
Ravnovesje polov je vedno v razmerju 70 proti 30. Nekdo, ki ima po naravi izrazitejši npr. negativni pol, mora ta pol razviti v 70 %, pozitivni pol pa v 30 %.

V beli rasi se zaradi pomanjkanja duhovnega znanja ekstremno razvija le en pol osebnosti človeka. Kakšen pol bomo razvili, je odvisno od tega, kateri od polov prevladuje v našem družinskem korenu. Lahko se zgodi, da nam prevladujoči pol v družini po naravi ne ustreza, ampak nam je vsiljen. Ker ne moremo razvijati svojega naravnega pola, v svojem večinskem delu ne moremo čutiti zadovoljstva življenja.

Človek, ki ima izrazito razvit samo en pol, ne more koristiti njegovih potencialov, kajti le v ravnovesju s svojim nasprotjem pola delujeta v pravilni energetski skladnosti in človeku omogočata notranje ravnovesje in mir ter pravilno delovanje navzven.
Človeku se skozi življenje, ko premaguje probleme v poslu in družinskem življenju ter s pridnim delom spontano gradi tisti pol, katerega ni uspel razviti v otroštvu.

Človeku se v procesu individualizacije postopoma gradi harmonizacija polov razen v primerih, ko so bili ljudje v otroštvu preveč podrejeni  svojim staršem. V procesu združevanja polov v harmonično celoto prihaja do psihičnih kriz.
Do usklajevanja polov prihaja tudi v odnosu moškega in ženske. Kadar moški in ženska nosita nasprotna si pola, prihaja v procesu združevanja polov do trenj in konfliktov, prisotna je želja, da se partnerja osamita drug pred drugim. V takšnem primeru je potrebno razumevanje do partnerja in vedenje, da pravilno reševanje problemov vodi v trdnejši in prijetnejši odnos.
Kadar imata partnerja razvita nasprotna si pola, lahko v določenih okoliščinah koristita pol drugega in se na ta način dopolnjujeta.

Partnerja s pravilnim odnosom gradita tretjo energetsko celoto ali tretje bitje, ki predstavlja nov družinski koren, ki ni vezan na stanja iz prejšnjih družin partnerjev. Proces nastajanja tretjega bitja se začne po 5 letu zakona in se zaključi po 35 letih.

V preteklosti je obstajalo duhovno znanje o pravilni usklajenosti polov npr. v prvotni krščanski religiji. Ta energija danes obstaja kot težka temna nepremična gmota v 2. dimenziji naše podzavesti in predstavlja koristen energetski material, ki ga lahko v sebi prebudimo in postopoma dvigujemo v višje dimenzije. Značilnosti teh energij se zelo razlikujejo od naših predstav o krščanski religiji.

Skozi iskreno vero v boga lahko prebudimo ta prvotni vir pravilne krščanske energije. Vendar pa s prebujanjem te čiste energije prihajamo v konflikt s vsebino, ki jo predstavlja krščanstvo v sedanjosti. Predstavniki krščanskih religij so različno povezani s tem virom. Eseni so povezani 100%, gnostiki 95%, rimokatoliki 10%, pravoslavni 15% in protestanti 35%.
To je seveda samo vir, ki je na voljo, od vsakega posameznika pa je odvisno kako in v kolikšni meri bo ta vir zmožen uporabiti v svojem življenju

Ljudje se zavedamo, da živimo v materialnem svetu in da imamo materialno telo in čutila.
Zavedamo se tudi svojih čutečih duševnih potencialov  kot so čustva, duh in zavest. Za te vsebine napačno smatramo, da izhajajo in pripadajo materialnemu svetu. Duševne vsebine imajo namreč svojo osnovno dimenzijo drugje in ne v materialnem svetu.

Ljudje obstajamo na materialnem nivoju le z 2% celote svojega bitja in lahko z določenimi aktivnostmi v življenju dosežemo do 4% zavestne prisotnosti v materialnem svetu. S svojim večinskim delom pa ljudje obstajamo na 3. nezavedni dimenziji, ki je notranja dimenzija duha človeškega sveta.

Človeška zavest je budno prisotna samo v materialni dimenziji, ki predstavlja 5. nezavedno dimenzijo, kjer lahko človek uporablja od 2-4% zavesti. Z duhovnim razvojem lahko človek širi in poglablja svojo zavest v globlje, notranje nezavedne  dimenzije.

Moški in ženska, ki sta v pozitivnem sožitju, lahko osvojita celotno peto ali materialno dimenzijo, hkrati pa aktivirata večji delež svoje nezavedne vsebine, s katero živita v materialnem svetu. Kljub osvojeni peti dimenziji, lahko zavestno delujeta le v določenem segmentu materialnega nivoja, zato govorimo o materialni dimenziji kot nezavedni dimenziji.

V materialni dimenziji ni možno usmerjati svojega življenja in obvladovati vzrokov materialnega življenja. Peta dimenzija je prazna, neosebna materija , kjer ne obstaja duhovna moč.
Če želimo obvladovati vzroke materialnega življenja moramo črpati moč iz globljih dimenzij.
Če osvojita in aktivirata 3. nezavedno dimenzijo lahko moški in ženska združena v pozitivnem sožitju dobita 200% moči, s katero upravljata materialno dimenzijo.

Kadar nekdo aktivira 2. nezavedno dimenzijo se sprožita tudi višji 6. in 7.dimenzija. Človek dobi vpliv na makroprostor; upravlja lahko vreme, spreminja kolektivno mišljenje, zakonitosti delovanja narave, naroda…Ljudje, ki so dosegli takšno moč in teh je bilo v zgodovini človeštva le nekaj, so elohimi.

Vsi ljudje smo prisotni v podzavestnih dimenzijah. Na žalost je naša evolucijska stopnja še  tako plitka in naša zavest tako minimalno razvita, da ne zaznavamo naše prisotnosti v ostalih dimenzijah in tudi nimamo zavestne komunikacije s temi dimenzijami.

Kadar človek doživi nekaj šokantnega, se v njem zgane moč 3. dimenzije, ki pade v kaos. Ta kaos lahko deluje moteče na človekovo nadaljnje življenje in mu povzroča stres, strah, človek v določenih situacijah izgubi orientacijo…Psihoanaliza lahko v takih primerih pomaga človeku poiskati podzavestne vzroke, ki mu povzročajo stisko, da jih izživi skozi materialno zavest. Ker je 3. dimenzija veliko večja od materialne 5. dimenzije in 10 x močnejša, je takšen proces dolgotrajen, še posebej če je v vzrok vložena kolektivna energija več ljudi.   

Čeprav ljudje, ko so budni, ne uporabljajo 3. dimenzije, vanjo posežejo v spanju.  
V spanju je odprt proces komunikacije med 3. in 5. nezavedno dimenzijo. Zapisovanje sanj omogoči, da se okrepi povezava med zavestjo in 3. dimenzijo. Poveča se nam zavestna moč, da lahko rešimo marsikateri problem že v sanjah.
3. dimenzijo lahko aktiviramo kadar smo pravilno fizično aktivni npr. tečemo. Tudi kadar temeljito in zbrano ter z globoko odgovornostjo opravljamo neko delo, lahko odpremo 3. dimenzijo, iz katere projiciramo zadovoljstvo užitka v materialni nivo in nas tako delo ne izčrpava, ampak nas polni z energijo.

Določena poživila kot so kava, cigareti ali alkohol, seveda v omejenih količinah in s pravilno uporabo, nas lahko povlečejo v 3. dimenzijo. Ko aktiviramo 3. dimenzijo, je na razpolago več energije in večja moč, ki pa jo moramo znati obvladati. Kava poveča dinamiko med 3. in 5. dimenzijo, ne nudi pa zavestnega nadzora nad povečano količino energije in moči. Meso in preveliko in redno pitje alkohola blokira komunikacijo z globljimi dimenzijami. Droge povlečejo človeka celo v 2. nezavedno dimenzijo, problem pa je, ker ljudje v tej dimenziji nimajo orientacije, ker nimajo prebujenega zavestnega potenciala s katerim bi vzpostavili nadzor. Droge pretrgajo stik z materialno dimenzijo, tako da ti ljudje niso sposobni materialne realizacije. Zaradi tega so npr. indijanska plemena, ki so uporabljala drogo kot del duhovnega raziskovanja, imela nadzor nad njeno uporabo, da so lahko dosegla želen učinek in da niso zapadla pod moč droge.

Nekateri duhovni in religiozni sistemi omogočajo stalno prisotnost v globljih nezavednih dimenzijah. Ponavadi pa ne omogočajo hkratne prisotnosti v materialnih nivojih. Iz globljih dimenzij se mora delovati navzven v makroprostor, drugače so te dimenzije neuporabne, so kot zlate kletke, ki so same sebi namen in nimajo sožitja z naravo globine in širine makroprostora.   

Cilj duhovnega razvoja je, da človek izstopi iz materialne dimenzije in z budno zavestjo
osvoji ter išče orientacijo v globljih nezavednih nivojih v prvi fazi v 4. in 3. nezavedni dimenziji. V 3. nezavedni dimenziji obstaja človeška kolektivna zavest, družinske navade in lastnosti posameznika, program rojstva, bioritem, pretekla evolucija človeka… Človek se mora soočiti s temi vsebinami, se boriti proti njim, če želi uporabiti svojo lastno voljo v odnosu do teh vsebin. V takšnem duhovnem procesu se sprožajo nenavadne vsebine, človek se osebnostno in karakterno spreminja, doživlja psihične pretrese…
Končni cilj človekove evolucije je, da ljudje zapustijo dimenzijo, ki je povezana z vzroki njihovega materialnega rojstva in da aktivirajo budno zavest v 1. nezavedni dimenziji.

V naravi obstaja inteligenca, ki vodi vse procese evolucije in življenja.
Ta inteligenca je omogočila pogoje za nastanek življenja na Zemlji in njegov obstoj.
V naravi obstaja določena vrsta inteligence, ki se nahaja na globljih dimenzijah, kot obstajajo človekova materialna čutila in vidna materialna narava, ki nas obkroža. Ta nevidna sila omogoča obstoj na planetu Zemlja, saj ima moč, da ustvari in ohrani ravnovesje vsega potrebnega, da lahko rastline, živali in človek preživijo.

Govorimo o inteligentnem načrtu evolucije, po katerem naj bi evolucija planeta Zemlje potekala pravilno, kljub napovedanim katastrofam v prihodnosti zaradi nepravilnega ravnanja z našim planetom.

Inteligentni načrt evolucije na ta način izničuje cerkveno in hkrati Darwinovo teorijo evolucije človeka. Po teoriji, ki jo priznava in širi krščanska cerkev, naj bi bilo človeštvo ustvarjeno pred šest tisoč leti. Po Darwinu naj bi se človek razvil iz opice, kar je prav tako nelogično, če upoštevamo, da na kakršnokoli spremembo njenega ustroja ne kažejo nobene arheološke izkopanine.

Od kod naravi moč ravnovesja?
Ljudje niso tisti, ki bi naj vodili Zemljo in svojo civilizacijo, ampak obstaja višja sila, ki upravlja življenje na Zemlji vključno s človekom kot razumnim bitjem.
Ta življenjska sila obstaja v globljih podzavestnih dimenzijah Zemlje.
V samem planetu Zemlja se odvija življenje na stotih dimenzijah. Človekovo materialno telo in njegova materialna čutila obstajajo na eni od teh dimenzij. Naša duševnost in naš intelekt ne bivata na nivoju našega telesa. Ljudje z materialnimi čutili zaznavamo in definiramo le stotinko celotnega obstoja.

Vsaka višje razvita vrsta ima pozicijo naravne življenjska sile, ki jo vodi, na globlji podzavestni dimenziji planeta Zemlje. Zanimivo je, da se v sedanjem času otroci vseh ras rojevajo iz iste dimenzije, ki je globlja kot dosedanje. Ti otroci so drugačni. Lahko pričakujemo, da bodo življenjsko in ekološko bolj osveščeni in ne bodo uničevali planeta v tolikšni meri kot smo ga doslej. Bolj bodo živeli v realnem svetu in manj v iluzornem svetu televizije in računalniških igric.

V naravi obstajajo duhovi kot bitja, katerih vir je naravna inteligentna sila življenja. Ti duhovi koristijo materialno kreacijo določene dimenzije, ki jo upravljajo. Duhovi usmerjajo in posredujejo moč inteligence. Obstajajo npr. duhovi, ki upravljajo ljudi, tisti, ki upravljajo živali ali naravne pojave…
Duhovi so vodeni s strani inteligentne sile planeta Zemlje, ki je njihov centralni vir. Ta sila  kreira nove duhove iz globljih dimenzij podzavesti za novonastale pojave ali nove rastlinske ter živalske vrste in človeške rase.

Človek lahko z  duhovno močjo, ki jo razvije, upravlja duhove določene dimenzije. Kadar si človek pravilno podredi duhove narave, s tem omogoči, da v naravi deluje več inteligence. Človek, ki se skozi primeren duhovni sistem razvije v vsej svoji celovitosti bitja, ima namreč višjo evolucijsko pozicijo in popolnejšo moč kot duhovi narave in inteligentne sile.
Na žalost so prebujeni ljudje v preteklosti s svojo voljo, inteligenco in zavestjo na nepravilen način posegali v inteligenco narave in se njihov vpliv danes čuti kot moteč.    
Če naj bi človek posegel v procese narave se mora držati strogega pravila neosebnosti. Kakor je narava brezkompromisna in kruta na eni strani in radodarna na drugi strani, vedno deluje po pravilu duhovnih procesov, ki dajejo pravilne učinke glede na zasluženo stanje.
Ta inteligenca je za človeka težko razumljiva in nedosegljiva, ker vključuje globoke vzroke človeka, ki se jih le ta ne zaveda.

Človek kot razumno duhovno bitje naj bi v sebi prebujal hvaležnost in predanost tej sili, saj s tem omogoči, da ta sila življenja deluje njemu v prid. V nasprotnem primeru smo z njo vedno v konfliktu in se torej bojujemo z stvarmi, ki niso stvar naše evolucije in napredka temveč smo jih ustvarili sami.
Globoka predanost in realno zavedanje sile življenja nam daje neusahljivo energijo, ki premaga vse obremenjene življenjske okoliščine in postopoma gradi trdni temelj iz katerega upravljamo svoje življenje.

Ob prehodu v novo tisočletje se energija planetov našega osončja prebuja na višjem energetskem nivoju. Leto 2008 je v znamenju Jupitra, ki je največji planet tega osončja in  predstavlja astralno energijo. Ravno zaradi teh karakteristik je Slavko Mahne Shyama napovedal leto 2008 kot kritično, težavno leto, leto preobrazb.
Letos se je začel prebujati tudi planet Saturn, ki predstavlja po energijah nivo materije. Saturn se bo dokončno prebudil leta 2012, ko lahko pričakujemo materialne preobrate v smislu naravnih katastrof in preobrazb.

Človek je s svojo podzavestjo povezan z vsemi planeti našega osončja. Po svoji naravi ne spada na planet Zemljo, zato je tukaj prisoten le z 10 % delom celotne vsebine svojega bitja. Večinski del njegovega bitja pripada določenemu planetu, kar pa se razlikuje glede na spol in različne potenciale, ki jih moški in ženska imata.
Moški planet, kjer ti obstajajo s svojim večinskim delom, je planet Merkur. Na Merkurju si moški kreirajo svoj temelj in od tam projicirajo svojo moč do planeta Marsa, ki predstavlja moč kreativne dinamike in je planet osnovne zdravilne moči.  
Ženske večinsko obstajajo na planetu Venera, kjer gradijo svoj center zavesti. Tukaj zbirajo svojo moč, ideje in kreativnost, ki jo nato projicirajo skozi planete Zemljo in Luno (v astrologiji se Luna smatra za planet).
Duhovne sile so arhetip moškega in ženska razdelili tako, da lahko združena koristita nivoje od Merkurja do Marsa. Posamezen arhetip ni zmožen upravljati vseh planetov, saj mu veličina človeškega bitja  to ne omogoča. Le združena v sožitju lahko moški in ženska obvladata planete in od tam koristita moč odnosa do življenja.

Združena v spoštljivem sožitju moški in ženska kreirata tretje bitje, s pomočjo katerega lahko obvladujeta planete od pozicije Merkurja do Marsa. V procesu obvladovanja  posameznega planeta morata moški in ženska prebuditi vmesne stopnje med posameznimi planeti npr. vmesno stopnjo med Zemljo in Venero. V teh vmesnih stopnjah se nalagajo negativne vsebine, ki se izražajo kot konfliktni, tečnoba, zoprnija.... Te konfliktne vzroke morata moški in ženska skozi življenje pametno premagovati, da se jima pot do posameznega planeta odpre in lahko začneta koristiti njegovo moč.

Človek nima moči odpreti potencialov planeta Sonca, vsaj po naravni poti ne ampak kvečjemu skozi trpljenje in osebne nesrečo. Lahko pa s pomočjo pravilnega verovanja, meditacije in odrekanja telesnim odvisnostim ter s premagovanjem telesnih vzrokov in bolečin, zasluži, da koristi energijo Sonca. Na ta način lahko prekine povezavo z zemeljskimi vzroki, ki vodijo v skušnjavo nizkotnih telesnih užitkov, ter se v svojih vzrokih poveže z višjimi planeti, kar je veliko bolje. Takih ljudi je izjemno malo.

Nekdo, ki zboli, začne izgubljati povezavo z višjimi planeti. Pade skozi pregrado, ki jo predstavlja Jupiter preko Saturna, kjer se mu razkroji telo, do duhovnega planeta Kiron, ki je planet zdravljenja in smrti hkrati. Ko človek oziroma njegovo astralno telo  prispe do Kirona umre, tudi duševno v povezavi s planeti tega osončja. V Kironu se namreč začnejo kreirati bolezenski vzroki, ki vlečejo človeka k sebi, v Kiron, kjer umre. Po smrti se projicira na drugo stran, na dimenzijo po telesni smrti. Običajno stopijo ljudje v Sonce, kjer zgorijo vsi njihovi zemeljski vzroki. Nato potujejo sedem osončij, kjer se na koncu pretehtajo človekovi vzroki in zasluge in se mu določi pozicijo ponovnega rojstva.

Negativni ljudje nikoli ne vstopijo v Sonce, ampak v Merkur ali Venero. Tako ohranijo negativne lastnosti, ki so jih živeli v prejšnjem življenju in jih bodo morali izživeti z novim rojstvom.

Zelo redko moški ali ženska uporabljata tisti planet, ki mu pripadata. Vloga moškega in ženske je tako velikokrat zamenjana. Ženske stopijo v Merkur, moški stopijo v Venero.
Ženska na poziciji Merkurja ne more nikoli doseči Marsa, kot planeta moči kreativne dinamike.
Le če je ženska pravilno podrejena moškemu, lahko koristi moč planetov, ki so bliže soncu in so zato popolnejši. Ženska mora imeti ustrezen odnos do moškega, da lahko le ta razvije svojo centralno vlogo na Merkurju, koristi moč Merkurja in tako upravlja planet Mars. Prav tako mora moški ustrezno spoštovati žensko in ji omogočati, da ženska razvija svoj center moči v Veneri in iz njega upravlja nižja planeta Zemljo in Luno.

V odnosu moški ženska mora vladati svoboda mišljenja, čutenja in izražanja, predanost ženske do moškega in dajanje moškega ženski, da bi lahko oba pravilno koristila moč svojega planeta. Kajti materialna pozicija človeških razumnih bitij je na Zemlji, njihova astralna pozicija pa pripada planetom. Človek je s svojo podzavestjo povezan z vsemi planeti našega osončja. Usoda človeka, naše želje, čustva in strasti izhajajo iz naše podzavesti. Naši cilji se kreirajo skozi procese naše podzavesti in ne skozi razumske materialne procese. Zato smo v življenju toliko uspešni, kolikor uspemo moči iz svojih notranjih podzavestnih dimenzij projicirati v naše zunanje cilje.

Po indijskem duhovnem izročilu, ki je zapisano v Vedah se človeštvo sedaj nahaja v dobi kali juge. To je doba zatona v kateri ljudje izgubijo stik s svojo naravo, postanejo slepi in duhovno izgubljeni.
Na začetku te dobe, ki se je začela pred pet tisoč leti je indijski modrec dobil navdih, da bi zapisal napovedi prihajajoče dobe in navodila, kako se ubraniti vsesplošnemu padcu. Pred kali jugo naj bi imeli ljudje zelo jasen spomin in videnje življenja. Duhovno izročilo – nauk o življenju se je podajalo ustno, ker je resnica bila ljudem zelo jasna in samoumevna.
V dobi kali juge pa je spomin obremenjen in nejasen, zato so ljudje morali stvari začeti zapisovati, da bi jih lahko ohranili.

Sedanje stanje se v ljudeh vidi tako, da njihova glava – razmišljanje seže samo do prsi. To pomeni, da ljudje ne razmišljamo s svojo glavo ampak smo ujeti v kolektivno prisotno realnost. Informacije in podatki, ki se jih učimo niso del nas, ampak sestavljajo nam tujo vsebino, ki je v konfliktu z našim notranjim bitjem. Teža podatkov nas obremenjuje, ustvarja težo življenja in iz nas dela računalnikom podobna bitja, ki imajo samo to nalogo, da hranijo in analizirajo brezmejno količino podatkov, ki so brez vsebinske vrednosti.
Ker smo tako ujeti v intelektualizirani sistem vedno bolj izgubljamo stik s svojim telesom, duhom in globino svoje duševnosti.

Z duhovnim razvojem in izvajanjem duhovnih vaj lahko postopoma spremenimo način dojemanja sveta. Najbolj učinkovita je meditacija v mirnem stanju, kjer občutimo težo telesa in pademo v globino miru svojega bitja.
Če naš spomin in razmišljanje dvignemo na področje vratu, se naše dojemanje spremeni tako, da svet dojemamo iz sebe. Vtisi ne predstavljajo več nekaj zunanjega, ki je ločeno od nas, temveč jih doživljamo skozi lasten pogled.
Če si recimo predstavljamo pojem ljubezni. Iz sedanjega gledanja (če je glava ujeta na področju prsi) pojem dojemamo na podlagi prebranih knjig, filmov, vtisov iz naših ljubezenskih zvez, vtisov iz otroškega obdobja. Ti vtisi predstavljajo neke podobe in zunanjo značilnost ljubezni. Vse to pa naše ljubezni ne obogati, temveč jo bremeni, saj jo želimo oblikovati le po teh zunanjih merilih, ki nimajo prave povezave z notranjim čutenjem. V naši notranjosti obstaja namreč drugi pol idealne predstave, ki nam dejansko kroji realnost.
Če uspemo ljubezen pogledati iz malo višjega stanja (če je naša glava že na področju vratu), čutimo vsebino ljubezni v sebi in iz sebe. Ljubezen torej čutimo v sebi in ni vezana na predstave in pojme iz zunanjega okolja. Takrat vemo, kakšna je narava ljubezni in le s tem stanjem uspemo graditi pravo pot, da ljubezen tudi živimo.

Opisan primer pa velja za čisto vse stvari v našem življenju. Vsa področja življenja moramo gledati iz sebe, saj takrat občutimo njihovo realnost. Spomin v tem primeru ne deluje kot kopičenje podatkov, ki z našim bitjem nimajo povezave, temveč predstavlja gledanje.
Če delamo posel, to ni samo fizično izvajanje delovnih nalog, v katerem smo izgubljeni, temveč moramo z zavestnim gledanjem situacije usmerjati potek, da vse teče pravilno.

Ljudje nam ne predstavljajo več samo njihovo telo, status, položaj, temveč gledamo človeka v njegovo notranjost, kaj on je.

Veliki znanstveniki našega časa, kot so Edison, Einstein in Tesla so vsi imeli dojemanje življenja iz te dimenzije – glava iz področja vratu. Po svoje je to nenavadno, saj ravno znanstveni sistem daje pravilo kopičenja velikega števila podatkov brez resničnega čutenja in osebne globine.

Nadaljnja faza duhovne prebujenosti predstavlja glava iz področja glave. Kakor prej opisano pometi tudi ta dimenzija, da stvari gledamo iz globine svoje resnice, vendar pa nam ta dimenzija omogoča, da stvari istočasno tudi spreminjamo. Če na primer pogledamo vase in občutimo obremenilen vzrok v svoji duševnosti, ga s pogledom čiste zavesti uredimo. Kamorkoli usmerimo svojo zavest, se obremenjeno stanje popravlja in izboljšuje. V Vedah je to stanje opisano – Ko Šiva odpre svoje tretje oko, spremeni cel svet.

Ta stopnja duhovne prebujenosti je izredno redka, predstavlja pa pot in smer v kateri je naš napredek. Z duhovnimi vajami moramo osvobajati našo zavest obremenjenih vsebin in življenje samo nas po peljalo v smeri, ki je za nas pravilna.



V času evolucijskega padca je življenjska energija razumnih bitij padala navzdol in se zgubljala v trdi materiji, kjer je izgubila gibljivo vsebino.
Sedanji procesi evolucije težijo k temu, da se ponovno vrne v prvotno gibljivo energijo.
Življenjske vsebine ljudi, ki so zgubljene v trdi materiji so neuporabne, lahko bi rekli da so okamenele. V tej trdi vsebini pa so še vedno shranjeni vsi življenjski potenciali, ki zaživijo z vsakim delčkom oživljene materije.

Žal pa se s to oživljeno materijo istočasno prebudi zlo, ki je pogojevalo padec materije. Padla materija se plemeniti z delom, poštenim odnosom do življenja, pravilno meditacijo, vero v boga. Celotna vsebina osvobojene materije je sedaj pri ljudeh 4,5%.
Ljudje, ki se v življenju posebej naprezajo, da premagajo sami sebe ( vrhunski alpinisti, pustolovci, športniki,…) lahko dosežejo maksimalno 19%.

Nekateri duhovni sistemi v Aziji: jogiji, budisti in tudi drugi duhovni sistemi omogočajo popolno osvobojenost materije.

Nekateri udeleženci mojih delavnic so vključno z zadnjo delavnico dosegli 49%.

Kolektivno prebujena vsebina 4,5% prebujene materije pogojuje, da vzdržujemo standard življenjske dinamike. Če z nemoralnim ali neodgovornim življenjem pademo pod ta procent dinamike se nam začne kopičiti negativna zaloga, ki nas sčasoma udari.

Pozitivno naravnano in vestno življenje nam na tem procentu omogoča, da živimo relativno srečno življenje.

Druga pomembna lastnost človeške materije je njena gibljivost. Ljudje, ki v vsakdanjem življenju aktivirajo visoko stopnjo življenjske odgovornosti in aktivnosti (poslovneži,…), vzdržujejo gibljivost materije 7% - 9%. Če z dinamiko življenja ohranjamo in vzdržujemo ta procent gibljive materije, so nam omogočeni šest krat večji življenjski užitki brez posledic, kot če bi imeli kolektivno pogojeno gibljivo materijo.

Udeleženci naših programov biozdravljenja standardno ohranjajo 7% - 9% gibljive materije.

Užitek je zadovoljstvo in sreča bivanja. Z vestnim opravljanjem življenjskih dolžnosti ustvarjamo zaloge užitka, ki jih lahko nato trošimo. Največ zaloge užitka nastane, če plemenito delujemo in mislimo. Veliko zaloge ustvarimo s fizičnim delom.
Zaloge užitka trošimo, ko izključimo logično mišljenje in sprostimo svoje nagone. Užitek deluje izven logičnega razuma. Logičen razum služi usmerjanju procesov, s katerimi obnavljamo zaloge užitka, in ustvarjanju pogojev in možnosti, da lahko uživamo.
Človek mora slediti notranjemu občutku, koliko užitka je zmožen tvoriti in trošiti. V ljudeh pa obstajajo z družbo, v kateri živimo, pogojene ideje trošenja užitka, ki jim spontano sledimo brez občutka za ravnovesje, do katere mere lahko brez posledic uživamo. Če namreč prekomerno uživamo, ter tako iztrošimo vse zaloge ali celo več, nas življenje nato prisili, da si z delom in odrekanjem in trpljenjem ustvarimo nove zaloge užitka in poplačamo minus.

Največje zaloge užitka se trošijo skozi seksualnost – orgazem, vendar se to pri moških in ženskah razlikuje. Ženske namreč z orgazmi ne izgubljajo energije, temveč se jim kopiči, moški pa se z orgazmi energijsko izpraznijo. Zaloga užitka se troši tudi z čezmerno zabavo in skozi razne oblike iluzije in fantazije o prihodnosti, bogastvu, slavi, svojem telesu in tudi vsem negativnim oblikam užitka – izživljanje nad ljudmi, prezir, negativno izkazovanje moči, uničevanje samega sebe. Ženske bolj kot moški podlegajo materialnim iluzijam (denar, telo, stvari), moški pa bolj podlegajo iluzijam duha (moč, položaj, status).

Človeku je po naravi dana možnost, da lahko živi neprestani užitek.
Pogoj za to je dovolj globok temelj v duhu, ki drži naravno ravnovesje življenjske resnice trošenja in tvorjenja užitka. Vsak od nas namreč natančno čuti, kdaj je šel čez svojo mejo prevelikega uživanja.
Globina temelja  omogoča takšno delovanje, ki ni nikoli v nasprotju z naravno resnico. Če pa delujemo na tak način, s svojim delovanjem avtomatsko proizvajamo  užitek. To je krog užitka.
Ženske imajo na razpolago več nezasluženega užitka kot moški, saj imajo po naravi globlji astralni temelj. To pomeni, da lahko trošijo več nezasluženega užitka brez posledic. Osnovni pogoj da ženska ustvarja zalogo užitka je predan odnos do moškega in moške energije. Moški je pri tem dolžan spoštovati žensko vsebino.

Cilj je, da v sebi razvijemo naravni instrument, ki kreira užitek, brez naših fizičnih naprezanj. Človek, ki ima ustvarjen krog užitka, psihično predeluje surove oblike energije, ki jih nato troši navzven kot obliko užitka. Tak človek ni pogojen z normami in pravili užitka in lahko živi neprekinjeno stanje užitka, hkrati pa ne preneha ustvarjati zaslug zanj.

Ti ljudje, ki so zelo redki, imajo v sebi zgrajeno vrlino, ki spontano ustvarja užitek. Ko je aktiviran ta naravni proces, je tudi delo užitek.

Nekateri ljudje iz verskih ali intelektualnih razlogov blokirajo užitek, vendar tako individualno evolucijsko ne napredujejo.
Blokada preprečuje duhovni proces gradnje užitka. Le tisti, ki troši, lahko tudi proizvaja užitek in tako napreduje evolucijsko kot individualna osebnost.




 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M