Natisni

IZOBRAZBA

V človeku obstaja dvojno mišljenje, da se mora intelektualno izobraževati. To, da se človek intelektualno izobražuje, je pomembno. Znanje in izobrazba je v tem svetu osnova, da lahko normalno funkcioniramo, zato je zelo pomembno, da človek to znanje in izobrazbo išče. Zavedati pa se je potrebno, da obstaja tudi drugi del človeka, ki predstavlja njegovo izvirno naravo. Ta del se mora prav tako ohranjati in plemenititi, ker samo s tem delom (kjer smo mi sami) smo lahko v življenju celoviti. Izobrazba je pomembna, saj nam nudi neko orodje, da lahko v tem svetu uspemo. Tako razvijemo znanje, s katerim bomo našli v življenju orientacijo uspeha. Kar predstavlja osebno srečo pa je, da svojo izvirno naravo plemenitimo, jo prečistimo in z njo doživljamo čutenje življenja v sebi in okoli sebe. Ljudje, ki se veliko izobražujejo, ti 2 varianti običajno med seboj pomešajo. Izobraževalni del namreč deluje tako, da v sebe vnesemo neko vsebino, ki ni v skladu z našim naravnim stanjem. Smo bitje, ki je v bistvu ustvarjeno iz večnosti in deluje v večnost preteklosti ter v večnost prihodnosti. Skozi to je vsak od nas edinstveno bitje. V svetu ne obstaja nobenega takšnega bitja, kot smo mi sami. V tej vsebini lastnega bitja imamo veliko bogastvo vsestranskih vrlin sreče in zadovoljstva. To bogastvo ni dobro prikriti in ga zanemariti. Če to naredimo, bomo namreč težko našli srečo bivanja in srečo obstoja. Na drugi strani pa je v tem svetu pomembno, da se naučimo pridobiti izobrazbo, ki kot rečeno deluje kot orodje, ki ga uporabljamo. Podobno so tudi Bogovi tisti, ki jih mi uporabljamo. Uporabljamo njihove moči, njihovo znanje in njihovo veličino. Ravno tako naj bi znanje, ki ga pridobimo, uporabljali sami po svoji volji. Znanju, ki ga pridobimo, moramo biti nadrejeni v vseh oblikah znanja. Ljudje pa se na žalost v tem svetu znanju (ki ga akumulirajo v sebe) podredijo. Tako živijo le vsebino naučenega znanja in ne živijo nič samega sebe. To pomeni, da so ljudje prazni. Človek je lahko v celoti programiran in sploh ne živi svoje narave niti je ne more sprožiti. Intelektualno znanje lahko človek sprejema narobe in tako postane suženj znanja. Karkoli v življenju delamo, ne smemo nikoli dovoliti, da postanemo sužnji vsebin. Ne smemo biti sužnji nagonov (npr. seksualnih, nagonov po hrani, po dihanju...). V sebi ne smemo imeti nagonov, ki nad nami dominirajo. Nad vsemi nagoni moramo biti gospodarji, da so nam vsi nagoni podrejeni. Prav tako nam mora biti tudi znanje (ki ga pridobimo) podrejeno. Če nam je znanje podrejeno, nam bo služilo in bomo vseeno lahko dvignili svojo naravo in v njej živeli srečno. Samo v naši naravi obstaja duša (ki nam da srečo), duh (ki nam da zadovoljstvo in užitke) in zavest (ki nam da gledanje čiste resnice). Tudi telesu ne smemo biti podrejeni. Telo nam mora prav tako služiti, da smo mu mi nadrejeni. Malo kateri človek v Evropskem svetu gleda nase tako, da on ni telo, pač pa je telo le instrument, ki ga uporablja. Ljudje, ki so zrasli na kmetijah imajo veliko več resnice v sebi, kot pa ljudje, ki so zrasli v mestih, saj so se že od malega morali bolj kruto boriti v življenju in delati z okoljem v naravi. Tako imajo ljudje s kmetij veliko več osvojene narave, kot pa jo imajo osvojene mestni ljudje. Človek, ki odrašča med rastlinami, med kamenjem, med vodo (ki teče), vetrom (ki svobodno piha okrog njega), v snegu... V takemu človeku se narava ves čas gradi.

NADZOR NAD TELESOM

Kako dobimo nadzor nad telesom nad 50%? Če opazujemo svoje telo, lahko vidimo, kako telo upravlja nad nami, kar se tiče hrane, kar se tiče seksualnega nagona, kar se tiče strahu pred bolečino, strahu pred mrazom, strahu pred pomanjkanjem dihanja... Če želimo dobiti nadzor nad telesom, nam lahko pri temu zelo pomagajo dihalne vaje, ki predstavljajo kar 75% celotnega telesnega procesa. Na ta način lahko premagamo svoje telo. Zato so v Indijskem sistemu Pranajami ravno dihalne vaje zelo pomembne. Osnovne zadeve, ki predstavljajo telo so: telesna bolečina, mraz, vročina, potrebe po hrani, potrebe po pijači in potrebe po dihanju. To so vsebine, ki jih je potrebno nadvladati. Vse te vsebine spadajo pod posamezne čakre materialnega sveta. Vsaka dimenzija ima svoje čakre. To je eterična dimenzija, eter, ki upravlja materijo. Že skozi obujanje čaker dobimo neko moč, da obvladamo svoje telo. Na drugi strani, da premagamo npr. odvisnost od hrane, tudi zelo pri temu pomaga post. Tako premagamo dominacijo potrebe po hranjenju telesa v nas in razvijamo moč nad telesom. Na ta način premagamo razno razne variante strahu pred telesnimi vzroki (kot so bolečina, pomanjkanje dihanja, pomanjkanje hrane, mraz, vročina...) Ker človek misli, da je telo, ga je strah, če bo njegovo telo bolečinam izpostavljeno in skozi to doživlja strah. Skozi vaje razvijemo zavedanje, vedenje in prepričanje, da smo še kaj drugega kot telo.

Prejšnja generacija ljudi je bila veliko bolj utrjena kot pa je sedanja. Nekateri ljudje so si rane šivali kar sami z iglo. Vstajali so ob zgodnjih urah ob 5. ali 4. uri in so se tako utrdili. Včasih so delali vse na roke in z živalmi. Imeli so večji nadzor nad telesom. Kmet pred 50. leti nazaj je bil 100% utrjen. Če ga primerjamo z nekim dobrim maratoncem, ima ta le 65% utrjenosti v primerjavi s kmetom pred 50 leti. Kmetje v sedanjem času pa imajo utrjenosti le še 20%, če se dodatno ne ukvarjajo še s kakšnim športom.

DIHALNE VAJE

Dihanje v zelo veliki meri vpliva na zdravstveno stanje telesa in na življenjsko energijo, ki se skozi dihanje v telesu prebuja. Kot rečeno ima dihanje v Indijski filozofiji zelo pomembno in zdravilno vlogo v življenju. Če kisik kroži po vseh delih telesa, pomeni, da se kri lepo obnavlja. Kri potrebuje kisik, saj ta namreč ne prodira v vse dele telesa. Tam kjer je pomanjkanje kisika, se lahko razvijejo bolezni. Če aktiviramo kisik, da normalno kroži po telesu in vseh krvnih žilah, pomeni, da kri spira vse naslage, holesterol, strupe in razne viruse. Vse to zgubi moč, če kri skozi telo normalno kroži. Osnova vsega je kisik, ki mora napolniti vse dele telesa in vse telesne celice. Celica diha in rabi kisik, da lahko normalno funkcionira in se obnavlja. Veliko celic ne dobi kisika, zato običajno odmre več celic, kot pa se jih ustvari na novo. Indijci učijo, da se v 21. dneh vse celice v telesu zamenjajo. Starejši kot je človek, več celic odmira, kot pa se jih na novo ustvari. Če pa vse celice napolnimo s kisikom, pomeni, da se lahko to stanje prelevi v plus. Tako odmira manj celic, kot jih odmira sicer in nastaja več novih celic. Dihalne vaje imajo pri tem zelo pomembno vlogo.

JOGIJSKO DIHANJE

Izvajamo ga z ravno hrbtenico. Najprej izdihnemo ves zrak iz trebuha, kjer ga sicer veliko ostaja. Nato skušamo polniti zrak od spodaj navzgor (čez pleksus, čez prsa...) z vdihom in od zgoraj navzdol praznimo z izdihom. Spremljamo proces zraka, ki ga vdihavamo. Celotno telo napolnimo s kisikom, zato to vpliva na vse dele telesa. Tako uskladimo proces zraka, da deluje skozi celotno telo.

V telesu obstaja dihalni center. Je instrument, ki je kolektivno prisoten v celem človeštvu. Ta instrument drži človeško voljo pod nadzorom, da če bo človek nehal dihati, bo umrl. Ta mišljenje "nehal dihati" je v bistvu tisti ritem dihanja, ki ga normalno ves čas dihamo. Če skušamo preusmeriti ritem dihanja in skušamo dihati drugače, nam ta nagonski program dihalnega centra to ne dovoli. Tako se nam takoj prebudi strah, da bomo drugače umrli. To ne drži. Potrebno se je izboriti s tem instrumentom v sebi. Ko premagamo ta nagon in se z njim izborimo, v veliki meri premagamo podrejenost telesu. Z jogijskim dihanjem telo sicer napolnimo s kisikom, ne premagamo pa telesne podrejenosti nagonu dihanja. Da se izborimo z vzrokom podrejenosti telesu, zelo pomaga vaja zadržek zraka.

ZADRŽEK ZRAKA

Lahko se ga izvaja tudi 1 minuto, sicer običajno 10 sekund. Po 3 krat ponovimo vsako vajo zadržka. Dela se z praznimi pljuči in se zapre nosnici, da se ne goljufa. V celoti izdihnemo zrak in nato držimo npr. 10 sekund prazna pljuča. Običajno pride kriza, krči. Telo se bori proti nam in hoče svojo dozo, ker je tako navajeno. Pri izvajanju te vaje ni nobene nevarnosti. Nihče ne umre in vsi se zelo dobro po tem počutijo. Na koncu ima človek lahko občutek kot da je pijan. V sebi čuti neko srečo. Sprostimo se in poglobimo v sebe. Ko delamo zadržek zraka, moramo biti poglobljeni navzdol v trebuh, kjer dobimo moč, da nadvladamo dihalni center. Če nas odzemlji v prsa ali glavo, pomeni, da nas je premagal strah. Če se trudimo biti poglobljeni navzdol v trebuh, bomo veliko lažje obvladali nagon po dihanju. Imamo zravnano hrbtenico in sproščeno telo. Poglobimo se v sebe. Ozavestimo telo od znotraj in se projiciramo v trebuh. Sprostimo trebuh in skušamo v njem držati zavest. Sprostimo celo telo. Najprej naredimo nekaj zavestnih vdihov, da se zavedamo vdiha. Nato ves zrak izdihnemo, zapremo nosnice in štejemo do 10 ter vdihnemo. Ponovno izdihnemo in to ponavljamo.

Dihalne vaje so zelo pomembne, da skozi njih premagamo svoje telo. To nam naredi zelo dobro zavedanje nad telesom in se v telesu aktivira zelo veliko energije. Čeprav telesu kisik odvzamemo, se sproži neka druga energija, ki pogojuje, da dobimo zelo čuteče telo. Tako se nam nagonski programi zmanjšajo. Vse te vsebine se v telesu akumulirajo. Seksualna energija se izniči in se spremeni v življenjsko energijo. Seksualnost se tako čuti v vseh telesnih celicah in ne več le v spolnih organih. Čustvenost se prav tako ne čuti več samo v prsnem predelu, pač pa v vseh telesnih celicah. Telo postane čutno in čuteče, postane subtilno. Človeška zavest se nam prečisti in postane igrivo otroška.

DIHANJE SKOZI NOSNICE

Palec in prstanec damo na nosnice, ostala dva prsta damo na koren nosu. Vajo izvajamo z ravno hrbtenico. Najprej vdihnemo in izdihnemo skozi levo nosnico, spet vdihnemo skozi levo in skozi levo izdihnemo. Nato vdihnemo skozi desno nosnico in izdihnemo skozi desno nosnico, desna vdih, desna izdih. Spet leva vdih, leva izdih... Nato lahko vklopimo tudi vizualizacijo. Z vdihom polnimo levo/desno stran od spodaj navzgor (od levega jajčnika ali levega moda), kot da polnimo steklenico z vodo od spodaj navzgor do čela do leve nosnice. Z izdihom spraznimo energijo navzdol do spodnjega dela trupa. Vaja je zelo pomembna, ker so v nosu živčni končiči, ki lovijo prano. Prana je življenjska energija, ki je osnova življenja v tem svetu. To ni zrak, pač pa se nahaja v zraku. Prana iz nosnih končičev prehaja v srce in je direktna povezava. Srce aktivira celoten krvi obtok, ožilje. Ljudje, ki imajo eno nosnico zaradi obolenja zaprto, imajo običajno na osnovi tega tudi srčno napako. Tudi ta vaja pomaga narediti nadzor nad telesom.

DIHANJE NA HARO

Pri dihanju na haro položimo roki eno na drugo na spodnji del trebuha. Moški ima desno roko spodaj pod levo, ženska pa ravno obratno. Vajo izvajamo tako, da položimo roki druga na drugo na spodnji del trebuha. Najprej v celoti izdihnemo ves zrak iz trebuha. Nato pri vdihu vizualiziramo, kako se nam z vdihom pod rokami polni svetleča življenjska energija v svetlečo kroglo na področju hare. Zrak zadržujemo 5 do 10 sekund in si predstavljamo, da se s svojim umom nahajamo v tej svetleči krogli. Pri izdihu pa si vizualiziramo, kako to svetlobo izdihnemo v celo telo in še nekoliko izven telesa. Lahko pa tudi energijo le aktiviramo v haro in izdihujemo brez vizualizacije. Vajo je primerno izvajamo vsaj 10 minut. Z vajo se lahko tudi zdravimo in sicer izdihujemo akumulirano energijo npr. v posamezni del telesa, katerega želimo pozdraviti. Ko izdihujemo v oboleli organ, lahko naredimo tako, da vizualiziramo, kot da izstrelimo žarek v tisti del telesa, ki ga zdravimo. Kot da v tistem delu telesa eksplodira energija. Kitajci dihanje na haro uporabljajo kot center duha, kot center moči, iz katerega prav tako krepijo telo. Tako dajo moč telesu in duhu ter na ta način povečajo življenjsko energijo. Uporablja se tudi v borbenih sistemih (npr. kung fu, karate...). Budistični menihi vajo prav tako izvajajo, jogiji jo izvajajo kot glavni center hare. S tem premagujejo odvisnost telesa od zemeljskih vzrokov (od bolečin, od mraza, od lakote, hrane, žeje...). Skozi haro v sebe akumulirajo prano. Prana je kot že omenjeno življenjska energija, ki se jo lahko akumulira v telo tudi kot nadomestek hrane. Nekateri ljudje se lahko hranijo le s prano in ne rabijo več jesti hrane. Hara je center, preko katerega se tudi prana lahko aktivira. Ko aktiviramo haro, se pojavljajo razno razni vzroki, ki jih iz podzavesti vlečemo na površje, zato se v začetku lahko pojavljajo razne moteče oblike. To je le prehodna faza, skozi katero se te moteče oblike razkrojijo. Čez čas začutimo v našem življenju na osnovi delanja vaje izredno dobre rezultate.

Z jogo in čakrami z nadzorom nad telesom težko pridemo nad 50%. Sicer če bi jogo s čakrami izvajali vsak dan 1 teden, bi prav tako naredili nadzor nad telesom. Ko si podredimo svoje telo, dobimo občutek, da se ne bojimo več mraza, vročine, telesnih bolečin, biti lačni, biti žejni... Vsak človek kdaj pride v občutek, ko začuti, da obvlada svoje telo. Ko damo telo pod nadzor, nam duh izstopi na površje. Če telo ne damo pod nadzor, tudi duh ne more ven, saj ga telo blokira in smo sužnji telesa. Duh je tako blokiran.

Pranajama je zelo dobro opisana v knjigi Slavka Mahne Shyama: Samorealizacija Popolne Osebnosti. Dihalne vaje pa lahko najdemo tudi v kakšni prav namenski knjigi za pranajamo, kjer obstajajo obsežne razlage vaj.

NATANČNOST

Nekateri ljudje so zelo natančni. Do minute se držijo vsega v dnevu... Ali ti ljudje živijo pravilno? Tak način življenja je preveč razumsko programiran. Narobe je to, če človek funkcionira kot računalnik. Vseeno je potrebno dati prednost občutku nad razumskimi programi. Na drugi strani pa je zelo primerno, da v sebi razvijamo red in disciplino. To imajo še posebej razvito npr. Avstrijci, ki se držijo reda in discipline. Moramo pa se je zavedati, da se je občasno potrebno tudi "odštekati", da se izklopimo in tako pustimo naravi, da pride na površje in se tako osvobodi. Ko razvijamo samodisciplino in nadzor nad samim seboj, moramo paziti, da se ne vodimo z razumskim stanjem, pač pa se vodimo z nivojem zavesti. Ne smemo namreč zatirati narave svojega bitja. Ljudje lahko sicer povsem zatrejo svojo lastno naravo. Tako si vtisnejo časovni program, po katerem se orientirajo. To je narobe in ni prav. Tisti, ki se držijo pod nadzorom preveč razumsko, živijo v svojem življenju le 20% narave. Nekdo drug, ki pa se zna sprostiti in je npr. bolj "odštekan" (gre npr. kdaj v gostilno, se napije, je v družbi, se zabava, prime kakšno natakarico za zadnjico...), tak človek pa gotovo živi svojo naravo tudi čez 50%.

NARAVA IN PRAVILA ŽIVLJENJA

Sama narava deluje vrh 3. stopnje sreče. V kakšnem drugem okolju (kjer narava ni omadeževana s človeškimi vzroki) deluje tudi na 7. stopnji sreče. V času se pravila življenja spreminjajo. Nekaj časa so takšna, nekaj časa drugačna. Kar predstavlja bitje Slavko Mahne Shyama, pa je tista naravna resnica, ki deluje izven časa in se ne spreminja. Zato tudi ne deluje po tistih pravilih, ki obstajajo v trenutni civilizaciji, pač pa spreminja naravne zakonitosti na višjo evolucijo. Tam kjer deluje, naredi stopnjo sreče narave na 7. stopnjo, kot bi delovala narava npr. nekje v džungli, kjer ni človeških vplivov. Ljudje so namreč tisti, ki s svojim razumom naravne zakonitosti rušijo, da zakonitosti delujejo na nižji evolucijski stopnji. Slavko Mahne Shyama prilagodi pravila v civilizaciji (ki so primerna le 4%) na celih 100% primernosti. Človek lahko s pravili (ki jih živi) pride namreč le do 4. stopnje sreče, ostali del pa je zablokiran, saj človek v tej civilizaciji uporablja le določen del možganov. Stil življenja. Ostaja seme, ko se cela družba spremeni na neko višjo evolucijo.

IMPULZ PROSVETLJENJA

Ko je šel Slavko Mahne Shyama v Vrhovnega Boga, so takrat (7 dni zatem) vsi današnji udeleženci njegovih Programov doživeli in začutili nekaj zelo lepega, pa čeprav takrat nekateri na sebi niso delali še nič duhovnega. Šlo je za to, da je ljudem takrat na površje prišla duša in se prosvetlila. Nekateri so začutili, da je ravno ta občutek tisto pravo, da je človek lahko srečen, svoboden in da lahko živijo srečno. Od takrat naprej je udeležence Programov ves čas ta impulz prosvetljenja vodil in so zato tudi prišli v komunikacijo s Slavkom Mahne Shyama. Skozi njega se razvijajo in iščejo naprej samega sebe. Čez čas je tisti občutek prosvetljenja namreč ugasnil in ko so nekateri ljudje začeli delati na sebi, so občutili, da morajo spreobrniti celo konstrukcijo svojega bitja, če želijo svojo naravo živeti v celoti. Pri Slavku Mahne Shyama nam je dano, da lahko sebe razvijamo in svojo naravo živimo v celoti.