Natisni

Če hočemo v življenju razviti moč (ustvariti denar, denarno blaginjo, materialno blaginjo...), je pomembno, da znamo sebe najti v sedanjem času. Pomembno je, da znamo sedanji čas ulovit. Stvari, ki najbolj ogrožajo, da nismo v sedanjem času, so: iluzije, fantazije. Da se rešimo takih fantazij, je ena možnost, da jih izživimo. Druga možnost je, da se zapremo vase, meditiramo, se izoliramo in bomo s tistim delom, s katerim smo že urejeni, naredili v sebi mir in sedanji čas. Narava življenja nam da možnost, da izživljamo življenjske vzroke, katere v življenju odpiramo in da skušamo skozi te vzroke pametno in pošteno delovati. Če smo izgubljeni v preteklem času, je veliki del tega vezan na telesno stanje in na materialne vzroke. Zato se v duhovnem razvoju pravi, da mora človek izstopiti ven iz materije in sebe graditi v duhovnem svetu. Če namreč izstopimo iz materialnih vzrokov, izstopimo iz tega, da bi nad nami imele iluzije moč. Tako stopimo v duhovni svet in iz duhovnega sveta upravljamo materialne vzroke. To se še posebej dogaja na Delavnicah Duhovnega Razvoja, kjer vstopimo v mentalno dimenzijo, gremo skozi sveti ogenj in v astralu ter materiji upravljamo ter urejamo zadeve.

Človek v svojem okolju težko drži mental. Kljub temu je veliko že to, da izstopimo iz materialnih iluzij in materialnih vzrokov (ki na nas pritiskajo), tako lahko ostanemo vrh astrala. Čeprav na nas v tem primeru vplivajo materialne iluzije, nad nami nimajo toliko moči, da bi nam zrušile življenje. Skozi duhovni razvoj, funkcioniramo v življenju relativno varno in neobremenjeno v primerjavi z ljudmi, ki so na žalost vsi ujeti v materialne iluzije. Tudi v duhovnih skupinah se ljudem dogaja, da si še dodatno ustvarjajo iluzije o sebi ter nadgradijo ego stanje. Iluzije ljubezni ljudi odzemljijo ven iz materije in astrala, kar jih dela še bolj šibke.

Če hočemo obvladati svoje vzroke, je eno, da dovolimo da se ti sprožijo. Če je človek npr. ljubosumen, mora na to gledati tako, da je to stanje imel že v podzavesti in mu je to sedaj udarilo ven v zavest in se zavedati, da je to vsebina, ki je njegova lastna in jo mora pametno izživeti skozi sebe. Če človek gleda, da je to njegova vsebina (čeprav v sebi zelo trpi, vendar se trudi, da ne zateži navzven partnerju ali nekomu drugemu), če tako gleda in skuša skozi sebe to predelati, se bo skozi sebe evolucijsko dvignil. Sicer človek pade na isto stopnjo, kot je bil pred tem. življenje nam kaže možnosti in nas provocira, da sprožamo tiste vzroke in blokade, ki jih imamo v sebi, mi pa moramo biti pametni, da to pravilno predelamo skozi sebe in da ne pademo spet nazaj na isto, ker smo že bili. Če sebe porazimo, oziroma če porazimo tisto, kar nam je življenje ponudilo (če nismo dovolj pametni in delamo narobe, namesto da bi predelali sprožene vsebine pravilno skozi sebe), se nam bo to vedno znova pojavljalo. Nikdar se tega ne rešimo, dokler v sebi ne razvijemo pameti, da moramo pravilno delovati in skozi sebe vsebino predelati ter jo pretrpeti. Takrat se bo ta ista vsebina spremenila v pozitivno energijo in nas bo v končni fazi oplemenitila.

V duhovnosti se uči, da najprej pridejo demoni. Če zdržimo provokacijo demonov, potem pridejo še angeli. To je rečeno le v prispodobi. Demoni so dejansko naši lastni vzroki, ki pridejo v našo zavest. Takrat moramo biti močni, da zdržimo, da nas vzroki ne sprovocirajo. Angeli pa so tisto, ko se naši lastni vzroki spremenijo v pozitivno energijo in takrat nas to oplemeniti ter kot bitje zrastemo. V življenju vedno znova prihajamo v isto situacijo, da se nam sproža ista zadeva. Če smo enkrat sami sebe porazili in nismo bili dovolj močni ter smo dovolili, da nas negativne energije povlečejo v negativno dejanje, nam bo življenje vedno znova ponujalo možnost, da se lahko osvobodimo. Dokler ne zmagamo, se ne dvignemo, pač pa smo ves čas na isti stopnji. Šele ko dojamemo, da moramo pravilno delovati, bomo šli na višjo lestvico. Na višji lestvici pridejo spet nove skušnjave, vendar nikoli več ne pademo nazaj na spodnjo lestvico, kjer smo prej bili prej, ko enkrat pravilno delujemo in se dvigamo višje. Vsi vzroki in vsebine, skozi katere gremo, delujejo v preteklem času. Ko pridejo na površje, nas vedno odzemljijo in smo takrat bolj labilni, kot smo bili prej. Takrat moramo uporabiti pamet. Običajno moramo delati proti sebi, proti tem občutkom, ki jih imamo v sebi. S tem ko delamo s pametjo, zdržimo in premagamo demone, ki so se pojavili. Če enkrat premagamo določen del demonov, so večno premagani in tisti del demonov nam potem (v prispodobi rečeno) služi. Več vzrokov, ko premagamo, vedno bolj se približujemo temu, da živimo v sedanjem času.

Na Delavnici Duhovnega Razvoja, ki trajajo 4 vikende se naredi ogromno duhovnega napredka. Udeleženci Delavnice se evolucijsko dvignejo, brez da bi jim bilo potrebno svoje vzroke pretrpeti. življenje nam kasneje vseeno v neki meri ponudi možnost, da se tudi v realnem življenju soočimo in dokažemo, da smo res zreli, da delujemo na višji stopnji. Vedno je potrebno tudi skozi realno življenje dokazati, da smo vredni tistega, kar smo se na Delavnici dvignili. Sprva se hitro napreduje. Višje lestvice duhovne prebujenosti pa se doseže bolj počasi, saj sežejo tudi čez cel univerzum. Lahko koristimo že zelo visoko stopnjo duhovne prebujenosti, če uspemo iti pozitivno čez vse skušnjave, ki nam jih življenje ponuja. Pomembno je tudi, da ohranjamo in razvijamo pravo stanje do svojega duhovnega učitelja. V duhovni filozofiji poučujejo, da je na primer neki Guru, (ki se je dvignil kot višje duhovno bitje), ves čas povezan v energetsko verigo vseh Gurujev, ki so obstajali v tej verigi do sedanjega časa (npr. tudi 10 Gurujev nazaj ali še več). Če neki učenec torej vstopi v to verigo, je prav, da se zaveda, da je treba do svojega učitelja razvijati moralna načela. Ko učenec namreč vstopi v verigo, prične dobivati energijo od vseh bitij, ki so v verigi, saj pri tem sodelujejo vsi ter mu omogočajo, da se evolucijsko dvigne navzgor. Če naredi narobe do svojega Guruja (ki je v tej verigi), se potem vsa bitja iz učenca izklopijo v tistem delu, v katerem je naredil narobe. Učenec mora potem garati in garati, da postopoma ponovno pridobi zaupanje od vseh Gurujev, ki so v verigi. V vsej tej verigi Gurujev so notri Angeli, Bogovi, narava, planeti, univerzum, ogromno veličine makroprostora je notri. Tudi za primer MilaRepa (slavni jogij iz Tibeta), ki se je v življenju veliko duhovno razvil, je bil vedno ponižen do svojega učitelja. Zavedal se je, da je bil ves čas tudi on v tej verigi Gurujev. Pomembno je torej, da do svojega duhovnega učitelja ne naredimo kiksa, saj bi v tem primeru lahko izpadli iz verige in se zbili navzdol.

SMISEL DUHOVNEGA RAZVOJA

Vedno, ko se razvijamo, se moramo zavedati, da to delamo zato, da bomo v realnem življenju uspešni, ... da se zavedamo, da se ravno zaradi tega duhovno razvijamo. Ne razvijamo se kar tako brez veze. Ne razvijamo se le zato, da bomo v duhovnem in naslednjem življenju dobro živeli. Slavko Mahne Shyama nas uči, da je potrebno evolucijo življenja vedno primerjati s samo naravo življenja. V sami naravi življenja obstajajo procesi, da moramo iti skozi določene vzroke, da se razvijemo in dobimo izkušnje, se utrdimo ter skozi to pridobimo znanje. Skozi vse to se evolucijsko dvignemo navzgor in živimo lepše, lažje in srečnejše. Slavko Mahne Shyama gleda na proces evolucije na način, da ne bomo le v duhovnem svetu dobro živeli, pač pa, da bomo živeli dobro tudi v tem realnem življenju. Stvar je namreč v tem, da se bomo enkrat ponovno rodili in če bomo sedaj v tem življenju sebe dobro razvili in se kvalitetno zgradili, se bomo v naslednjem življenju rodili v veliko lepše in lažje okolje. Tiste vzroke, ki jih sedaj v tem življenju ne premagamo, jih bomo nesli s sabo v naslednje življenje. Nič ne pomaga, če bomo šli v duhovnem svetu nekam gor v nebesa in se imeli tam fino. Ko se bomo ponovno rodili, se nam bodo pojavile iste ovire, ki jih še nismo uspeli premagati v tem življenju, oziroma se nam bodo pojavile tiste ovire, preko katerih smo porazili sami sebe. Življenje je tako narejeno. Tako je narejen krog življenja. V vseh oblikah življenja se je potrebno duhovno razvijati in v vseh oblikah življenja gledati, da dosežemo popolnost. že samo življenje deluje tako, da ni potrebno, da mi provociramo vzroke. Če jih provociramo, se jih bo sicer pojavilo več in moramo biti takrat pametni, da znamo sprožene vzroke pravilno predelati in izživeti skozi sebe. To materialno življenje je tisto, skozi katerega imamo možnost, da izživljamo svoje še neizživete vzroke, da premagujemo vse svoje komplekse in zavore. Da premagamo vse kar za nas še ni urejeno.

Ko se duhovno razvijamo, moramo s tem stanjem osvobojenosti stopiti v kaos človeštva in tam aktivirati to znanje in sposobnosti, da se izborimo in tam najdemo svoje mesto. V kaosu moramo narediti svetlobo, v njej razvit moč, da lahko to svetlobo obdržimo in lahko v kaosu živimo srečno. Svetlobo, ki jo razvijemo v sebi, nagonsko širimo tudi v okolje, kjer se nahajamo. S to svetlobo osvetlimo tudi ljudi in bitja okoli nas in so na podlagi tega bolj srečni ter jih tako prebujamo. Torej druge osvetlimo iz sebe okrog sebe in držimo pozicijo svetlobe v njih. Tako lahko čutimo, da so ljudje tako visoko, kot pač držimo pozicijo svetlobe v njih.


Ko se dvigamo navzgor čez svoje vzroke po stopnjah, obstaja veliko ovir, s katerimi se lahko zbijemo navzdol. Npr. jeza do nekoga, laž, sovraštvo, ljubosumje, fovšija, zavist, opravljanje, vse negativne zadeve, ki jih sami poznamo, povzročijo, da lahko sebe zbijemo navzdol. Običajno pademo na tisto stopnjo, kot smo bili prej. Kadarkoli želimo, da bi se dvignili navzgor, se vedno soočamo z isto zadevo. Če opravljaš, obremeniš človeka, ki ga opravljaš, vedno pa še bolj z opravljanjem obremeniš sebe. Sebe obremeniš 65%, človeka, ki ga opravljaš pa nekje 35%. Opravljanje vedno deluje kot čustvena energija. Skozi sožitje naj bi se gradila ljubezen, ko druge spoštujemo in jih imamo radi. Opravljanje pa je nasprotje tega, saj druge zaničujemo in najdemo v ljudeh vse najslabše. To je nasprotje ljubezni. Srčna čakra se v primeru opravljanja ustavi v križu, saj se nam sproži iz materije med 1. in 2. astralno, kjer je križ in se ustavi. V duhovnih procesih je vedno tako, da gre vsaka stvar, ki se sproži, od spodaj po hrbtenici navzgor. Ko se navzgor dviga, se predeluje in popravlja. Ko gre skozi solarni pleksus, tam običajno vsebina zgori in se vlije v dušo. Takrat čutimo olajšanje in osvoboditev. Če imamo katerokoli blokado v lastnostih, bomo prav tako delali blokado med 1. in 2. čakro. Če pa smo npr. ljubosumni, se ustavi blokada na 4. astralni dimenziji. Ljubosumnost zatre čustvene vsebine, ki so na 3. in 4. mentalni dimenziji in zato tudi te vsebine ugasnejo. Ljubosumnost namreč predstavlja čustveni egoizem. Zaradi čustvenega egoizma, se vse četrte čakre zablokirajo. Tisti človek, ki je ljubosumen, čustveno ugasne. Pri egoistih se dela nekaj podobnega, saj se pri njih zablokira 3. in 4. čakra na vseh dimenzijah (astralu, mentalu in kavzalu).