Glavni meni

Prosojno rumeno, belo, preprosto.
Kot bi gledal, a ne z očmi , iz česa je sončni vzhod, zahod, se stopil v oblaku,
kot bi se ulegel v toplo vodo, ki te nežno objame in se ji prepustiš,
kot veter,
kot bi bil zaljubljen v sebe in svojo lepoto,
kot bi bil zaljubljen v življenje in
življenje zaljubljeno v tebe.
Dihaš...skupaj radost, orgazem, ljubezen, lepoto.
Kot, da so hvaležnost, predanost, vera, moč
zapisane v vsaki tvoji celici od veke vekov.
Kot domačnost, od tam si.
Svododna volja je užitek dihanja in deljenja sebe drugim bitjem. Bolj dihaš z njimi,
bolj si poln. Ti pa dihaš s hvaležnostjo to življenje in postajaš življenje.
Si kanal predanosti ljubezni z bitji,
kjer ni enega, je vse,
kjer daš vse kar si, za to lepoto,
kjer si ti, v ogromni svetlobi,
majhen nič, a ogromen, če dihaš skupaj.
Veš, da iz tukaj si,
brez misli,
vsaka celica tvojega prosojnega telesa je vera, predanost, hvaležnost, ker si in lahko to deliš.
Topijo te in srkajo in ti se daješ.

 

Doživeti, razumeti in izkusiti življenje duhovnega sveta je vedno bilo in bo motivacija za drugačno življenje, za življenje iznad priučenih pravil in standardov življenja. A vendar je vsako novo jutro, ki ga doživimo priložnost za realno bivanje in delovanje v materialnem svetu z zavedanjem duhovne resnice. Vsak dan ki ga preživimo je običajen dan, v vrsti mnogih preživetih dni, a v nas je pot ki lahko novo jutro, nov dan ponese nam neznano kam. In ko ga izživimo se nam popolnoma vsakdanje jutro in dan spremeni v svet realnih sanj.

Hvala da lahko živim.

 

Srce, tavaš v temi?
Vem, misliš izhoda ni.
Morda le tebi tako se zdi.
Odpri oči, na ramo zvesto se opri.

Potegni moč, ki v tebi spi.
Lahko vračaš, celo podarjaš,
Vzameš, obračaš…
Vedno, se odločiš ti.
Vsaka vstaja po nevihti te okrepi.
Skromni sijaj sovražnike prepodi,
Skozi pekel si pot utri,
Poglej čez nepremostljivo črto, ki nad tabo visi
In zvezdo utrni, ker zate bedi.
Nikoli več.
Raje se pred živim peskom zapri.
Svet droge veš, vse očrni.
Močna iluzija je, ki ne ljubi.

Ko premagaš skrbi,
Sovraštvo, laž, strah, ki te teži,
Naslednjič se srečamo, in vsi, prav vsi,
Lepi in znani smo si.

 

V življenju sem prišla do točke, ko se moje iluzije rušijo, ena za drugo.

Moram priznati, da sem se vedno bala bolečine, telesne in duševne, zato sem se ji vedno skušala izogniti, česar pa se ne da. Zatekala sem se v svoj pravljični svet, ki mi je v prejšnjem času ponudil začasno potešitev. Toda to ni realnost, tu na zemlji, kjer so energije in življenje drugačne.

Če hočeš nekaj doseči in preživeti, si moraš zgraditi močne temelje, trdno moraš delati, pravilno razmišljati, poslušati svoj notranji glas, da lahko greš naprej.
Toda sami, brez vajine plemenite pomoči mi ne bi uspelo, na tej poti življenja.

Ko mi je najbolj hudo zaslišim Slavko tvoj glas, da se moramo tudi sami potruditi in malo potrpeti. Saj če bi morali vse to čisto sami predelati, nam ne bi uspelo brez podpore plemenitih duhovnih sil in energij.

Srečna sem, da sem se srečala s tabo in tvojo družinico, da skupaj stopamo po tej poti novih energij in jih začenjamo tudi živeti, spreminjati sebe, s tem pa tudi svet okoli sebe.

V sebi čutim čudovito, iskreno, svobodno in ljubeznivo energijo, ki nam jo obujaš in predajaš z vso ljubeznijo celotnega stvarstva, vključno s tvojo čudovito družinico.

Majda Zavec

 

Bila sem na dveh delavnicah duhovnega razvoja, pri mojem duhovnem učitelju Slavku Mahne Shyami. Lahko povem samo to, da sem neizmerno vesela, srečna in počaščena, da mi je bilo dano se udeležiti teh dveh delavnic.

Vsakdo izmed nas udeleženih je to doživljal po svoje. Ravno tako tudi jaz. Moram pa reči, da mi je morda težko opisati z besedami vse te občutke in doživetja, ki sem jih doživljala na delavnici. Gotovo so prav posebni. Spoznaš resnico, ki jo do tedaj nisi poznal, ali pa začneš
stvari, ki se ti dogajajo v življenju gledati z drugačnimi očmi. Odpre se ti svet, ki ga do tedaj nisi poznal, ker nisi imel te možnosti. Zagotovo pa nam je ta možnost dana, če nam je dano, da smo enkrat na tej poti duhovnega razvoja in če imamo to srečo, da imamo takega duhovnega voditelja, kot je Slavko Mahne Shyama.

Slavko, iskreno ti hvala za to, da sem lahko tvoja učenka. Hvala ti za vse, kar mi je bilo dano spoznati in se naučiti. Verjamem, da bom s tvojo pomočjo in s pomočjo duhovnih sil, v življenju lažje premagovala ovire, ki so na moji poti.

Nataša Kunej

 

Vsa moja prizadevanja, že od januarja 2007 so bila usmerjena v to, da se udeležim tudi letošnjih delavnic duhovnega razvoja. Pričakovanje se je stopnjevalo. Vedela sem le to, da je vsaka delavnica nekaj posebnega.

Že pred pričetkom le teh sem imela psihične in fizične krize. Na samih delavnicah so se fizične bolečine še bolj izrazile ( bolečine v levi roki in rami, ter občasno še v zadnjem delu glave, kjer me je pikalo ogromno število iskric, nato pa še sprehod neštetih mravljic, to se je ponavljalo), kar je oviralo moje sledenje programu. Vendar sem bila odločena, da se moram potruditi in sodelovati. Prevevali so me različni občutki, kot so: žalost, nemoč, jok, utrujenost, solze, popolna praznina, popolno zaupanje, spoštovanje in predanost, popolna predanost učitelju, kjer izgubiš občutek za prostor in čas, pa zadovoljstvo. Doživela sem tiste prebliske svobode, ljubezni. Naredila sem premik v sebi, vsega se še ne zavedam, vem le, da se bom morala še truditi.

Ugotavljam, da so občutki fini, krhki, nežni in besede pregrobe, da bi jih opisovala.

Vem le to, da imam možnost izraziti globoko hvaležnost in zahvalo tebi Slavko Mahne Shyama, za potrpežljivost, razlage in pomoč. Hvala vsem pozitivnim duhovnim silam. Hvala za vse tebi Zala. Hvala Davidu, Karim in Juriju. Hvala vsem udeležencem delavnic, pa hvala tudi sebi, da sem se udeležila delavnic.

Monika Mlakar

Ko sem brala vtise udeležencev delavnice duhovnega razvoja sem se odločila, da tudi jaz kaj napišem o delavnici.

Letošnje delavnice duhovnega razvoja sem se že zelo veselila, saj je prejšnje leto ni bilo. Kot na prejšnje delavnice sem se pri Zali takoj vpisala. Vedela sem, da me v tem obdobju čakajo različne obveznosti in verjamem, da če sem vpisana in če želim na delavnico mi bodo duhovne sile pomagale. Vse se je uredilo in lahko sem bila prisotna na delavnicah.

Rada sem hodila na delavnico, bilo mi je zelo lepo.
V spominu mi je ostal dogodek, ko smo vsi stali v krogu in peli pesmi. Zaznala oziroma videla sem vijolično svetlobo. Kasneje sem našega duhovnega učitelja vprašala, kaj je bilo to. Slavko mi je rekel, da je bil to moj angel, ki je izstopil iz mene.

Ta delavnica močno spreminja mene in tudi ostale družinske člane.
Vem, da delam napake a se trudim s Slavkovo pomočjo, da bi jih bilo čim manj.

Zahvaljujem se duhovnim silam, ki so mi dovolile in mi omogočile, da sem spoznala Slavka Mahneta-Shyama, da sem se lahko udeležila njegovih delavnic duhovnega razvoja in da sem lahko prisotna na tedenskih programih biozdravljenja.

Iskrena hvala.

Hvala tudi Zali, Davidu, Karim in Juriju.

Ema Hacin

 

Letos, maja 2007, mi je bilo dano prvič se deležiti celotne delavnice duhovnega razvoja. Za to darilo sem neizmerno hvaležna.
Ko se ozrem nazaj, v sam začetek obiskovanja programov biozdravljenja, se mi zdi, da sem prehodila dolgo, dolgo pot, ki pa mi je neznansko olajšala življenje.

Moje življenje je bilo kot črna, globoka luknja iz katere nisem videla izhoda. Poskušala sem marsikaj, pa je bilo vedno neuspešno.
Zdaj je živeti mnogo lažje. Živim optimistično. Zdrava sem. S težavami se lažje soočim in jih premagujem z več poguma. Uspešno. V vseh pogledih mi gre dobro, tudi finančno. Zaupam življenju. Počutim se varno.
Hvala vsem, ki so mi in, ki mi pomagajo na tej poti.

Hvala, Slavko Mahne Shyama.

Mateja P.

Bilo je prvo terapijo po delavnici. Dnevi do nje so se vlekli, počutila sem se kot največji kriminalec na svetu. Slavko mi je na delavnici povedal,da imam velik greh, ki seže do sedme čakre astralnega univerzuma. In zato sem se raje pritihotapila v dvorano na Viču...
Takoj ko sem vstopila sem se počutila neverjetno bolje, radost sem čutila v prsih, lahkotna sem bila. Po novici na delavnici, sem bila prepričana, da ne bom nikoli vec občutila te svobode in...vsega tega.
Začeli smo kar delati, nihče ni imel nič za vprašati, saj besede niso nič.
Ne spomnim se, kaj smo najprej delali. Mene je na začetku grabil strah, da ga ne bom lomila, pa bitja so me zopet gledala in takrat močno čutim svoje grehe, zraven pa čutim neverjetno ljubezen, kot da jim ni vseeno. Začelo me je vleči navzgor, nisem se trgala, ampak topila. Te energije so mi tako domače. Preplavile so me. Vseeno mi je bilo, samo to je bilo pomembno. Jokala sem...naenkrat sem zagledala bitje simbola blaginje in bogastva. Letela sem v njemu, vse gor do modre barve, potem se je prikazalo oko, me posrkalo in šla sem na drugo stran ne vem česa. Tam sem te zagledala Slavko, kako sediš na svojem planetu, ves obsijan in vesel, ker me vidiš. Jaz pa čisto zraven tebe, nepopisno srečna. Potem si me objel...v mojem materijalnem telesu si nekaj spremenil, to vidim kot dve majhni iskrici.
Zadnjič sem imela rojstni dan in ker nisem vedela kaj naj točno naredim, sem samo mirno sedela.Opazila sem, da sta se iskrici razmnožili in jih imam sedaj skoraj v celem telesu.

Mislim, da sem dobila darilo. Hvala ti.

Pa še nekaj je, kar zadnjič nisem napisala.Od nekdaj živim z eno nogo tukaj, z drugo tam. In imam skrito željo, da bi bilo tukaj tako super kot je tam. Zdaj čutim, kako se drevesa, živali, kamni, hribi brez zadržkov predajajo vseobsegajočim silam stvarstva. Tako so povezana s svojim astralnim centrom, ta pa potem proseva do njih.

 

Mateja S.

 

Že nekaj časa je preteklo od delavnice, vendar spomin nanjo bo ostal za vedno. To je bila moja prva delavnica. Sedaj, ko se je zaključila vidim dejansko že posledice. Moje življenje se je spremenilo in se spreminja iz dneva v dan. Kar je bilo pred delavnico nedosegljivo, sedaj živim.

Spomnim se, da sem se pred delavnico najbolj bala razkrajanja ego vsebin. To je bilo predvideno tretji teden. Ko je prišel ta vikend, sem bila nervozna, živčna…Vendar ko sem prišla v telovadnico sem se pomirila in se prepustila, kar bo pač bo. In res smo začeli. Na začetku, ko smo sedeli na klopi in nas je tisti, ki si bil z njim v paru spraševal kdo smo, mi nič ni prišlo na pamet, se mi zdi da vse kar sem videla je bila bolj moja domišljija. Potem pa so kar na enkrat iz mene začele prihajat take stvari, ki si nisem mislila, da jih bom kdaj izrekla. Jokala sem, kot da bi se iz mene ulil dež. Nisem mogla verjeti. Takrat vem, da se je moj ego začel rušiti in res jokala sem kot že dolgo ne.

Potem je tu še ena stvar. Če ne bi bilo Slavkota Mahne Shyama, če ne bi Marjana in Damjan hodila na programe in se jima kasneje pridružil še Tomaž (potem pa še jaz), vem da ne bi bila nikoli tako srečna kot sem sedaj, kajti že sami programi, delavnice pa sploh človeka spremenijo za 100%.

Tako da, Slavko Mahne Shyama najlepša hvala ker nam pomagaš, da se razvijamo in se učimo. Vem, da če ne bi bilo tebe, bi bilo moje življenje čisto drugačno kot je in se ne bi nikoli tako duhovno prebujala kot imam možnost, da se sedaj. Res hvala.

Polona Rojc

 

Že ob začetku leta 2007, ko sem zvedel da bo letošnja delavnica nekoliko prej kot dosedanje v mesecu maju, sem v sebi čutil nekakšno napetost, nekakšne drugačne občutke kot pri prejšnjih delavnicah. In seveda ko se je v mesecu maju začela delavnica duhovnega razvoja in smo izvedeli da je to zadnja delavnica Slavkota Mahne Shyame, se je v meni prebudil strah in vprašanje kako bo moje življenje potekalo v prihodnosti brez delavnic duhovnega razvoja. No potem sem se prepustil delavnici in sem nekoliko pozabil na moje vprašanje ki se mi je pojavilo v mislih.

Delavnica je bila za mene kot nekakšna energijska bomba. Na tej delavnici sem prvič začutil moje ego vsebine, napuh, začutil pa sem tudi kako sem majhen, čeprav bi si samega sebe predstavljal drugače kot pa malega otroka, ki ne ve kaj in kako v življenju.
Na tej delavnici duhovnega razvoja sem spoznal, da v življenju brez Slavkota Mahne Shyame ne znam živeti.
Zato Slavko Mahne Shyama hvala ti za vse besede, nasvete katere nam podajaš in vse sile življenja katere nam ponujaš.

Tomaž Kadunc

 

Ko se usmerim v doživljanje letošnje delavnice duhovnega razvoja, se spominjam zelo malo stvari. Um je blokiran. Mogoče, ker sem letos prvič doživljal delavnico iz prve vrste, neposredno izpred duhovnega učitelja.
Spominjam se samo njegovih »dolgih« rok kako so teple mojo glavo, moje kontroliranje in nadzor nad občutki, moje zavedanje.

Občutim samo z besedami neopisljivo globoko vero v duhovnega učitelja, neizmerno spoštovanje do njega in ogromno hvaležnost, da sem lahko njegov učenec, udeleženec delavnic duhovnega razvoja in del njegovega delovanja.

Hvala Ti.

Damjan Kadunc

 

Rada bi napisala kako sem prvič, pa čeprav so bile to moje pete delavnice s tako močno hvaležnostjo pričakovala delavnice, saj sem nekako čutila, da bodo nekaj zelo posebnega.
Lahko povem, da jih ne bom nikoli pozabila, tudi vse prejšnje so bile krasne, ampak te so bile zame nekaj čisto novega in tudi doživljala sem jih čisto drugače. Ne znam opisati kako, saj še sama točno ne vem kaj vse se mi je dogajalo, lahko se zavedam samo en mali delček vsega tega kar je bilo na delavnicah.

Ko smo bili na dihanju in nam je Slavko Mahne Shyama povedal in razložil kako naj dihamo in nam povedal da se naj čimbolj potrudimo, da imamo veliko priložnost, da razkrojimo čimveč naših bremen, ki jih nosimo v sebi in smo si jih nalagali s svojimi nepravilnim življenjem, sem se zavedala da se moram res potruditi in dati vse od sebe, čeprav me je bilo zelo strah dihanja, saj imam vedno občutek da bom med dihanjem kar umrla. Ko smo se ulegli in se sprostili in začeli z počasnim dihanjem nato pa stopnjevali dihanje, mi je ratalo res zelo težko. Mislila sem, da tega ne bom zdržala, da bom enostavno če bom še naprej dihala kar umrla. Tako težko mi je bilo, ampak sem se spodbujala da sem še naprej dihala in premagala strah. Kar naenkrat se mi je zgodilo kot da sem nekam odšla, kjer mi je bilo tako lepo, tak mir, nobenih bolečin, nobenega trpljenja, vse tako kot v željah ki si jih želimo vsi. Da sem se spet zavedala sebe je bilo takrat, ko me je Vanja pomasirala in mi prijazno in nežno rekla naj še naprej diham. Takrat se zavedam kako je moje telo trznilo in takoj sem začela naprej pospešeno dihati.

Ko sem šla med odmorom Slavkota vprašat kaj se mi je zgodilo, mi je razložil da sem šla v drug svet, kjer je osemkrat boljše kot tukaj in da če ne bi bila pod njegovim vodstvom, bi zapustila to telo. Zato sem se zavedala kako se je vse prav zgodilo, da je ravno v pravem trenutku prišla Vanja, da me je potegnila nazaj v ta svet. Nič kar se dogaja na delavnicah ni slučajno, vse je pod kontrolo Slavka Mahneta Shyame in vseh duhovnih sil ki so vseskozi prisotne.

S hvaležnostjo bi se rada zahvalila Slavku Mahnetu Shyami, da sem se lahko udeležila delavnic duhovnega razvoja, da sem bila deležna vseh teh nenavadnih neverjetnih občutkov, ki ti jih ne more nuditi noben drug na tem svetu. Tega ne bom nikoli pozabila in obljubim da se bom sedaj v življenju še bolj trudila da bom delala čim manj napak in imela rada vse ljudi na svetu. Zahvalila bi se tudi Zali ki mi velikokrat pomaga z nasveti v življenju in tudi od nje sem se veliko naučila, zahvaljujem se tudi Davidu, Karim in Juriju, ki so za mene posebni otroci in se tudi od njih učim. Vesela sem za vse vas ki se tako trudite in ste prišli do konca delavnic in vam želim veliko uspeha v nadaljnjem življenju.

Rada vas imam!

Klavdija Ian

 

Ko sem prvič prebrala program Delavnic duhovnega razvoja 2007, sem začutila veliko žalost znotraj sebe. To pa zato, ker takrat (cca. dva meseca pred začetkom Delavnic) po meritvi Slavka Mahneta Shyame zaradi bližine poroda še ni bilo primerno, da se udeležim Delavnic duhovnega razvoja. Nekaj dni pred samim začetkom le-teh pa sem po spletu srečnih naključij ponovno imela možnost vprašati Slavka Mahneta Shyamo in dobila pritrdilni odgovor.

Najprej me je preplavilo nepopisno veselje, nato pa je sledil šok, prebudil se mi je materinski nagon, saj bom prvič po sedmih mesecih za cel dan »ločena« od hčerkice Kore. Kam jo peljati, komu jo zaupati v varstvo in to kar štiri vikende zapored!? In kako bom sploh lahko skoncentrirana na Delavnicah, ker bom najbrž vseskozi imela v mislih, kako se Kora počuti v varstvu? Nasveti Slavka Mahneta Shyame so nama z možem prihranili prenekatero živčno urico, dan oziroma noč razmišljanja kaj in kako. Sledila sva nasvetom in na koncu se je vse izteklo nad pričakovanji. Izkazalo se je, da sem imela še največjo krizo (dve slabo prespani noči in malo solzic v očeh) ravno jaz. Kora je uživala v družbi starih staršev, ki so jo razvajali kot kakšno kraljično, zato o joku ni bilo ne duha ne sluha, s smehom pa jih je tako in tako čisto omrežila. Kot pravi pregovor »ubili smo dve muhi na en mah«, saj se je Kora prvič po rojstvu dejansko povezala s svojimi starimi starši, s svojima korenoma, midva z Damjanom pa sva lahko brez skrbi sodelovala na Delavnicah, ki sva jih doživljala vsak po svoje in obenem spet skupaj kot dva najstnika.

Take sreče in ljubezni do vseh ljudi, okolja, narave, … že dolgo nisem občutila (še posebno na Prosvetljenju). Po porodu sem se čisto usmerila v družino, v materinske občutke in obveznosti, tako da sem zunanjemu svetu posvečala bolj malo pozornosti oziroma toliko, kolikor je bilo pač nujno. In zato sem bila včasih tudi preveč zaščitniška, nepotrpežljiva do drugih, če so le motili mojo družinsko idilo. Prav uživala sem, ko sem sedela na klopi in premišljevala »Kdo sem Jaz« in čutila v sebi samo ljubezen. Moja želja je bila, da bi bilo tako tudi izven dvorane, v mojem realnem življenju. In da bi se vedno lahko tako poglobila v svoje duhovno središče, kot sem se v času Delavnic. Orgazmična sreča. Sedaj vem, kaj nam hoče dopovedati Slavko Mahne Shyama, ko pravi, da prava sreča, mir v življenju izvira od tu notri. Vem, da se mi je v času delavnic, ki sem jih prvič čutila izjemno močno (kot še nikoli do sedaj), dogajalo veliko stvari, prijetnih, manj prijetnih, kriznih itd., vendar trenutno jih ne znam našteti, opisati. Je očitno že prav tako. Sem pa za vse zelo hvaležna, saj zaradi tega postajam drugačna oseba. In tako kot se spreminjam jaz, se zaradi Delavnic posredno spreminja tudi hčerkica Kora. In vredno je bilo vsakega napora, če le za ščepec bolj pravilno živimo. Doma je potem vedno čakalo realno družinsko življenje, ki pa se je in se še spreminja, vedno znova in znova.

Moram reči, da se mi je v enem mesecu življenje dobesedno postavilo na glavo. Nisem našla orientacije, kot bi vseskozi lebdela v zraku, na »starih« tleh pa nisem mogla pristati. Na terapiji je Slavko Mahne Shyama razložil, da bomo pristali na »novih« tleh. Zdaj ko to vem, mi je lažje, sem manj neučakana. Slavkotu Mahnetu Shyami sem neizmerno hvaležna, iz dna svojega bitja, za VSE. Za »vse« v zvezi z mano, z mojo družino, za vidno ter predvsem nevidno, za nazaj in za vnaprej!

Marjana Kadunc

 

Bilo je marca 2005 za Bežigradom. Po stanovanjih sem popisovala števce za elektriko. Že od nekdaj me je bilo strah mrtvih ljudi in vsega, kar je s tem povezano, tudi starih hiš in blokov. V njih se počutim strašno omejeno in imam občutek, kot da je nekaj oz. nekdo prisoten poleg mene.

Skratka, tistega popoldneva sem popisovala bloke. V enem bloku je bila izobešena črna zastava in kar stiskalo me je, ko sem vstopala v stanovanja. Bolj kot na števce, sem bila skoncentrirana na to, v katerem stanovanju je nekdo umrl. Bilo me je zelo strah. Govorila sem si, da sem zaščitena, da se noben duh ne more prisesat name, da jih plošča kavzalne svetlobe odganja… Končno sem ta blok s črno zastavo popisala in ko sem stopila ven, sem si oddahnila, vendar mi misel na smrt ni izginila. Začela sem s popisom naslednjega bloka.

Pozvonila sem po domofonu, da sem prišla v blok, in vstopila v stanovanje, kjer me je že čakala starejša gospa. Pogovor je potekal nekako takole: Jaz: Dober dan gospa, števec za elektriko sem prišla popisat. Ona: (nasmeh) Kar izvolite, za vrati ga imamo.

Vstopila sem, se obrnila k števcu in rekla: g. Horvat…( to mi je bilo v navadi že zaradi narave dela, da sem vedela na koga je števec pisan), po navadi stranka reče ja, tokrat je bilo drugače. Ja to je moj mož, ki je pokojni že 10 let. Obrnila sem se proti njej in v tistem trenutku sem ga zagledala. Mož je bil 3 – 4 m stran in prihajal je, predvidevam iz dnevne sobe proti meni. Izgledal je, kot da bi bil živ, resnega obraza, oblečen in kot da bi se vsega zavedal. On je potem obstal, v meni pa se je začela pojavljati vroča energija, ki sem jo začutila samo tokrat in nikoli prej ali kasneje v življenju.
Obstala sem kot kip, vsa trda od strahu, in za par sekund nisem mislila na popolnoma nič, vsaj spomnim se ne. Za par sekund zunanji svet ni obstajal. Iz nog oz. podplatov sem začutila zelo močno vročo energijo, ki je počasi potovala po telesu navzgor, jaz pa sem samo stala pri miru in ga gledala, kot je on gledal mene. To je trajalo približno 7 – 10 sekund. Dovolj, da sem popolnoma izgubila glavo. Obrnila sem se, gospe rekla, samo trenutek in stekla po stopnicah ven ( bilo je v 1. nadstropju), da bi čim prej poklicala takratnega fanta Sašota.

Nisem ga dobila, v tem času pa sem pogledala še v okno tega stanovanja in ga spet zagledala. Ko je gospa, tudi vidno šokirana nad mano in mojo neprofesionalno reakcijo, prišla ven in me vprašala, če ne bom popisala do konca, sem zmedeno rekla, da bom prišla, čeprav je bilo to zadnje, kar bi takrat storila. Vsak sem se tresla od strahu. Klicala sem Slavkota in ker ga nisem dobila, sem klicala prijateljico iz terapij. Pogovora se ne spomnim natančno, vem pa, da sem se za silo umirila.

Ponovno sem klicala Slavkota, tokrat uspešno. Ko sem bila na vezi z njim, sem se končno počutila varno. Zmedeno in v joku sem mu povedala, kaj se je zgodilo. Po pravici povedano, sploh nisem bila sposobna dojeti, kaj mi je govoril, pomembno mi je bilo le to, da je bil na drugi strani linije.
Potem sem poklicala še Sašota in zmenjena sva bila v trgovini čez 30 minut. Vleklo se mi je za znoret. Ko je končno prišel sem se zjokala od sreče in bila presrečna.

On je dokončal moje delo, poleg svojega in naju s tem rešil hudih problemov, ki bi jih lahko imela. Jaz pa sem ga 2 uri čakala v avtu.
Razmišljala sem in skušala vse analizirat. Po mojem mnenju je ta moški še vedno živel, kot bi bil živ, kot bi bil nekakšen varuh svoji ženi.

Slavko je rekel, da je to čast, da imaš tako možnost, da vidiš astralni svet, ampak jaz sem zaradi strahu to takrat dojemala drugače.

Ostal mi je strah in spomin, ampak vseeno sem hvaležna.
Sašotu, ki mi je stal ob strani in je dokončal delo namesto mene in Slavkotu, ki mi je pomagal in razjasnil situacijo.

Pogovor z njim mi je takrat pomenil največ, saj bi se lahko smatrala za noro.

Hvala Slavko!

 

Čeprav smo že konec maja zaključili z delavnicami duhovnega razvoja, se mi še vedno zdi, da včasih sedim na gredi, trpim, se rušim in popravljam, da včasih samo ždim in brez moči nemo sledim svojim miselnim vzorcem, ki jih s težavo razkrajam, da včasih, ko pojem svete mantre zaživim, poplesavam, delim naokrog tisto, kar je najlepšega v meni in se imam neizmerno lepo. Vsak dan se mi odkrije kakšna nova resnica, razruši kakšen moj greh, razblini iluzija, zažari novo spoznanje, in kar je najpomembneje, vsak dan lahko duhovno napredujem, če to sprejmem, toliko lažje in hitreje. In še hitreje, močneje, širše, više in globje, ravno zaradi delavnic duhovnega razvoja, ki se jih ne da opisati, kaj šele razumeti.

Čutim, da se dogajajo velike spremembe, čutim da imam ob sebi plemenite duhovne vodnike, in čutim, da nas ima Slavko rad - vsakega od nas in vse. To mi v danem trenutku, ko še vedno trpim, se rušim, živim, pomeni največ in vse!

S svojim čistim notranjim bistvom se zahvaljujem vsem plemenitim pozitivnim duhovnim silam, zahvaljujem se tebi Slavko, tvoji ženi Zali, tvojim otrokom, ki so polepšali podelitev diplom, vsem, ki smo skupaj in tudi sebi, z željo, da mi močna volja nikoli ne mine!

Tine Štebe

 

 

Najbolj očiščujoče sem doživela dihanje. V zadnjih letih sem si nabrala veliko bremen in grehov saj sem delovala bolj negativno kot prej, klub prizadevanju Slavkota in Zale mi ni uspelo izstopiti iz bremen svojega družinskega korena, ob rojstvu dvojčic pa se mi je vse še poslabšalo, namesto da bi bilo obratno. Tako sem se vrtela v nekem krogu iz katerega nisem videla izhoda ne znala poiskati poti osvoboditve.

Zelo sem bila vesela, ko mi je Slavko in duhovne sile sploh omogočil udeležbo. Potrudila sem se kakor sem se lahko, sploh na dihanju, kjer mi je dalo dodatno spodbudo tudi to, ker je Slavko rekel, da je to verjetno zadnja delavnica. In tako smo dihali, vsi skupaj in vsak za sebe. Ker je bilo mojih bremen tako veliko, sem se odločila, da se ne bom tako natančno poglabljala v samo definicijo bremena ampak ga samo razkrojila s pomočjo pozitivnih sil in šla naprej, samo naprej in če se le da čim hitreje in hitreje. V neki fazi sem prišla do nekega stanja, ko se mi je zdelo, da naši človeški zakoni ne obstajajo več, ni prostora, oblik in časa. Vprašala sem se, kaj naj pa sedaj, kam naj grem, kje je pot. Takrat je k meni v duhovni podobi prišla Zala kot angel in me peljala do nekega globokega prepada. Dala mi je roko in me peljala čez brv, ki je bila tam postavljena. Znašla sem s v drugem svetu, ne vem kje...Občutila sem neizmerno srečo in svobodo ter hvaležnost do Zale in pozitivnih sil...

Iskrena Ti hvala Zala za vso tvojo pozitivno kritiko (ki sem je bila potrebna) pomoč in podporo. Hvala tudi mojemu duhovnemu učitelju Slavku Mahnetu in Davidu, ki me je ves ta čas prenašal čeprav sem bila tako nemogoča. Upam, da sem premagala vsaj toliko negative, da me ne bi več potegnila v svoj krog in bova lahko z Davidom bolj srečno živela.
Iskrena hvala tudi vsem drugim udeležencem, angelom in božanstvom, ki so sodelovala in nam ubogim majhnim ljudem nesebično pomagala na naši poti.

ISKRENA HVALA

Simona Lukman

 

Od 5. do 27. maja 2007 mi je bilo dano, da sem se udeležila Delavnice duhovnega razvoja pod vodstvom Slavka Mahneta Shyama. Ta delavnica mi je že osma in sem bila tudi tokrat tako vesela, saj ni stvari na tem svetu, ki bi mi prinesla večji občutek sreče in bogatstva.
Zelo rada bi opisala svoje občutke s te delavnice, vendar katerakoli beseda se mi zdi tako majhna, nezadostna, preskromna... za to veličino, ki sem jo doživela in sprejela.

Pravzaprav je dobro, da se sploh vsega ne zavedam, saj bi to z razumsko razlago kar pokvarila. Vsekakor se zavedam, da je to nekaj izrednega, od prebujene 7. čakre Astralnega univerzuma, Norčka (individualno) in Sonca (kolektivno) v Tarot kartah...

Po prebujanju Kundalini energije sem bila nekako »razočarana«, da kljub vsem naporom, sem jo prebudila le v 17%. Seveda mi je razlago podal Slavko. Sto odstotna prebuditev je »atomska bomba«, katero ne bi prenesla. Tudi ta Kundalini energija pri meni je za 15x močnejša, npr. kot pri osebi, ki je bila drugič na delavnici.

Ponižno in predano sem hvaležna vsem Pozitivnim duhovnim silam, da mi je bilo dano da umrem in se ponovno rodim, da napredujem v svoji evoluciji. Hvala Slavku Mahnetu Shyama, hvala Zala Mahne, hvala David, hvala Karim, hvala Jurij – Mahne.

S hvaležnostjo, Melanija Plančak

 

Delavnice duhovnega razvoja sem z veseljem pričakovala in se jih veselila, saj Slavko tam aktivira energije, s katerimi se ne more primerjati nič na tem svetu.
Na delavnicah pademo v neko drugo stanje, ki je izven vsakdanje realnosti, odprejo se svetovi navzgor in navzdol, občutki pa so neopisljivi.

V takšnih trenutkih se sprašujem, katera realnost je resnična. Tista v kateri živim ali tista, ki jo občutim s celim svojim bitjem, pa čeprav traja le malo časa.
Sprašujem se, kje je meja teh doživetij, kakšne občutke je še možno doživeti. In vem da je odgovor, da je meja samo v meni.

Med meditacijo sem naenkrat začutila, da se je za moje zavedanje odprl svet nepredstavljive popolnosti. Svet iz katerega vsi izhajamo. Ko sem pogledala proti Slavku sem videla, da z rokami dela koncentracijo na dvorano. Vsakič, ko je skozi roke ustvaril polje energije, so se v dvorani zaslišale bučne reakcije ljudi.
In tudi meni, kot da z rokami odstrani meglo iz oči in odpre se mi pogled. Pogled v zavest, ki je tako ostra in čista, da me v celoti zruši in poniža in izniči vsak moj napuh. Zavest, ki je strašna v svoji nepojmljivi veličini. Pa čeprav se zavedam, da je zaznam le majhen delček. Odpre se mi polje enkratne sreče in svobode. Kjer so bitja, ki me imajo rada, ki si želijo, da sem z njimi. Čista bitja, ki s samim življenjem ustvarjajo srečo. Moja duša se z njimi veseli in si želi, da bi ostala tam za vedno. V tistem svetu velja popolna moč in veličina in nečloveška strogost.

Živim v svetu ljudi. Ljudje pa smo slepi. Življenjska bremena, iluzije in predstave nam delajo meglo pred očmi.
Tem duhovnim silam se opravičujem, da sem slepa. Kolikokrat sem delovala proti njihovim zakonom. Pravzaprav me vsaka misel in občutek oddalji od njih. V svoji nevednosti počnem napake, za katere mislim, da so normalne in povsem upravičene. Na njih sem celo ponosna in se z njimi izživljam. Če samo pomislim, da je duhovni svet vedno prisoten, da ta bitja spremljajo vsako mojo misel in občutek. Kako se iz tistega sveta vidijo moje pomembne neumnosti.

Zato se vam zahvaljujem, da ste se udeležili delavnice. Da ste pripravljeni premagovati svoje nevednosti in iskati resnico. V tem človeškem svetu je izrednega pomena, da smo tudi takšni ljudje, ki z vsem srcem težimo k premagovanju svojega napuha in neumnosti.
Vsakemu od nas so se odprla čista in iskrena čustva in naša skupna naloga je, da jih v sebi odkrivamo in razvijamo in v življenju živimo s temi občutki. Mi vsi skupaj se trudimo, da bo lahko vsak od nas lepše živel. Naj bo naš človeški svet lep, saj svet ustvarjamo mi – ljudje.

Da bi lahko duhovna bitja na nas gledala z veseljem, da bi čim več ljudi delček duše povezalo z največjo dušo, da bomo živeli v srečnem svetu.

Hvala vam, ker se skupaj z mano trudite!

In hvala Slavko, za tvoje roke, ki odstranijo meglo!

Zala Mahne

 

Kljub temu, da sem se delavnic duhovnega razvoja pod vodstvom Slavka Mahneta Shyame udeležil že velikokrat, so bile letošnje delavnice zame nekaj popolnoma posebnega. Včasih sem se vmes počutil, kot da sem na delavnicah prvič. Tudi doživljal sem jih drugače, saj sem se prejšnjih veselil kot otrok, ki ga peljejo na njegovo najljubšo prireditev, tokrat pa sem prvič razumel Slavkotove besede, ko pravi, da so delavnice garanje, ki prinese zadovoljstvo in rezultate šele po koncu, potem ko se končajo.

Zelo sem srečen in z besedami in človeško mislijo je nemogoče izraziti mojo hvaležnost, da mi je bila v življenju dana možnost, da sem srečal Slavka Mahneta Shyamo in še bolj, da so mi duhovne sile omogočile premagati temo neumnosti, napuha in neznanja, v katerem sem prej živel, da sem se odločil za pot duhovnega razvoja pod njegovim vodstvom.

V teh dvanajstih letih in pol mi je zgolj po zaslugi Slavka Mahneta Shyame in njegovega vodstva ter naporov, da mi je venomer pomagal premagovati mojo trdo glavo, uspelo doseči take rezultate v materialnem življenju, da bi jih običajni ljudje (če bi me poznali, kakšen sem bil prej) gladko in takoj razglasili za pravljico. Toda to, kar se vidi, je le nepomembna drobtinica v primerjavi z veličastnim duhovnim napredkom in oplemenitenjem moje podzavesti, kar je omogočil le On, ki mu sledijo vojske Angelov in Božanskih bitij.

Kljub vsem tem darovom sem pogosto žalosten, ko vidim, v kakšnem stanju se nahaja trenutna človeška civilizacija, in kako nevredna in nehvaležna smo človeška bitja, ki so nam darovani življenje in bivanje v tem lepem svetu, ki so ga skreirale božanske sile. Pogosto se s solzami v očeh spominjam vseh napak in grehov, ki sem jih zagrešil, kljub temu, da mi je bilo dano dovolj znanja, da bi se jim lahko izognil. Vedno po takem dogodku sem pri Slavkotu naletel na na stežaj odprta vrata in pomoč: pomagal mi je tako, da me je bodisi okregal ali usmeril ali mi odpustil. Želim si, da bi bil Tadej Ian boljši človek, kot je. Včasih mi je težko, ko vidim, da me nekateri udeleženci programov biozdravljenja ali delavnic opazujejo s posebnim spoštovanjem in pozornostjo, saj mislim, da si tega ne zaslužim. Pogosto občudujem nekatere prelepe dele njihove osebnosti, ki so dosti boljši od mojih. Takrat sem hvaležen, da sem lahko del te veličastne skupine ljudi, ki obiskujejo programe Slavka Mahneta Shyame.

Tudi v letu pred letošnjimi delavnicami sem ga hudo lomil. Na srečo mi je Miha nevede pomagal, da sem se nekaj dni pred začetkom delavnic obrnil k Slavkotu po nasvet in spoznal svoje grehe. Bilo mi je še posebej težko, saj sem spoznal, da se mora spremeniti koren moje osebnosti, saj se bom sicer po hitrem postopku uničil. Brez teh delavnic, ki so zame prišle ravno ob pravem času, mi to ne bi nikakor uspelo. Spet sem imel srečo: neumnega kmeta debel krompir… Kasneje mi je Slavko na delavnicah povedal, da mi je z njegovo pomočjo uspelo končno premagati strašnega demona, ki me je zastrupljal in mi grenil življenje že odkar vem zase. Kljub temu je težko premagati okorele človeške navade, zato boj v tem trenutku še vedno traja.

Še posebej težko mi je bilo živeti s samim seboj po tretji delavnici prosvetljenja. Ob zaključku drugega dne nas je Slavko prosil, naj zdržimo na klopeh in se potrudimo. Rekel je, da nam bo trpljenje sedenja na klopeh omogočilo nepojmljive rezultate, za katere bi morali hudo trpeti več reinkarnacij. Bilo mi je neprijetno, ker sem tedaj sedel na stolu, zato sem se namerno usedel tako, da mi je bilo kar čimbolj neudobno. Močno sem se trudil, a me je vseeno nekoliko mučilo malodušje. Ko je tik pred koncem Slavko Mahne Shyama prosil duhovne sile z ritualom in mantrami, mi je bilo hudo, saj je povedal, da prosi za nas, ker udeleženci dela nismo opravili dovolj kvalitetno. Občutil sem močno hvaležnost in si želel, da bi bilo vse v redu. Rekel je, da se moramo en teden truditi biti humani, saj moramo dokazati, da smo vredni prosvetljenih energij. Takrat mi je bilo težko, ker me je bilo strah. Strah me je bilo samega sebe. Samo tega se v življenju še bojim, ničesar drugega. Ves teden sem se trudil, prizadeval sem si biti čimbolj pošten, pazil sem, kako vozim po cestah, da ne bi povzročal slabe volje z izsiljevanjem in napakami, kar se mi sicer še preveč pogosto dogaja. Trudil sem si biti še posebej prijazen z ljudmi, ki sem jih srečeval, saj sem vedel, da sem običajno premalo prijazen. Poizkušal sem se ubraniti jezi in slabim občutkom, ki so mi prihajali. A nisem bil zadovoljen sam s sabo. Vedel sem, da bi lahko šlo bolje. Nekateri trenutki so bili zelo lepi in očiščevalni. Spomnim se, da sem srečal mladega fanta, nekdanjega soseda, ki mi je šel, ko sem bival na prejšnjem naslovu, močno na živce. Kljub temu, da mi ni hotel nič slabega. Ko sem ga videl, sta se mi hotela sprostiti jeza in prezir, da sem se kar ustrašil. Takrat sem se spomnil Slavkotovih besed z delavnice, se fantu v mislih priklonil in mu dejal: » Klanjam se tistemu, kar je Svetega v tebi. Spoštujem in častim tisto, kar je Sveto v tebi.« Takoj, ko sem to izrekel, sem začutil izredno olajšanje in mir v sebi. In takoj potem veliko moč, kot da se nekaj starega, izgubljenega vrača v mene. Hvala ti, Slavko, ker si nam tisti dan izrekel te Svete besede.
Ko sem prišel na četrto delavnico duhovnega razvoja, sem bil zelo nemiren in čimprej sem si želel vprašati Slavkota, kako mi je šlo čez teden: ali sem nalogo opravil dobro ali pa sem ga preveč lomil. Pomeril je z nihalom in mi rekel, da mi je v celoti uspelo. Ko sem se vrnil na svoje mesto sem se zjokal kot otrok. Od olajšanja in hvaležnosti. Da mi je uspelo. Da sem premagal lastno neumnost in neznanje. Da sem dobil eno bitko.

Kljub temu, da je delavnic duhovnega razvoja konec, moj boj še traja. Še vedno se bojim samega sebe in še vedno se moram spopadati s svojimi vzroki in si prizadevati, da bom postal bolj pameten, ker še nisem dovolj. Mi je pa neizmerno lažje. Bolje razumem življenje in vse ljudi okoli sebe. Želim si, da bi bili vsi ljudje bolj srečni in da bi spregledali. Da bi premagali svojo temo, saj bi bil potem svet za vse nas in naše zanamce boljši in lepši. Prosim in želim si, da se ne bi porazil, da ne bi padel na življenjskih preizkušnjah.

Večina, ki vas to bere, pozna Slavka Mahneta Shyamo. Vi lahko razumete, vi lahko veste. Vse, kar morate v življenju storiti, je le prepustiti se njegovemu vodstvu, se čimbolj držati poti, ki vam jo kaže in čimbolj upoštevati njegove nasvete. Veste, jaz osebno nisem nič posebnega – kvečjemu nasprotno. Vse kar imam – duhovno in fizično – dolgujem Njemu in silam, ki mu sledijo.

Tadej Ian

 

Preden sem se se udeležil terapij in delavnic duhovnega razvoja sem imel precej napačno predstavo o tem, kaj naj bi duhovnost bila. Zame je bilo to nekaj, s čimer naj bi se hvalil, mogoče manipuliral in žel uspehe v življenju na nek lahek in nezaslužen način. Vendar sem v teh desetih letih in treh delavnicah ugotovil, da sem bili v precejšnji zmoti.

Odkril sem, da se je vsa iluzija o življenju-duhovnosti, ki sem si jo ustvarjal, skladiščila v meni in mi povzročala psihične in tudi že fizične poškodbe. Zato sem mnenja, da če ne srečaš nekoga, ki dejansko pozna resnico in zakone duhovnega razvoja je bolje, da se s tem sploh ne ukvarjaš, ker lahko še veliko bolj zaideš, kot pa si že.

Na srečo in z vso hvaležnostjo obiskujem Slavkove terapije, kjer se vsa ta moja iluzija postopoma ruši in moram priznati, da je to zame precej naporno. Ampak sem vesel, da delček po delček odkrivam resnico in vsakič ko kaj odkrijem oz. kaj napačnega opustim, moje življenje postane znosnejše in lažje. Naj omenim še, da pa vrline kot so zdravje, sreča, denar, blaginja, sožitje...katere prebujamo, pa so v moje življenje prišle spontano, tako da se tega sploh nisem zavedal in so posledica uravnoteženega duhovnega razvoja, ki smo ga deležni pri Slavku. To pa je pot, ki ima realne, trajne in osvobojajoče učinke.

Na tretji delavnici pa sem bil priča, kako se, s Slavkovo pomočjo in njegovo predpripravo, sproži kundalini in tudi dejansko in zelo močno občuti, verjetno delček te ogromne sile, katera zmeče ven iluzijo, strahove, potlačenosti..., katere nam grenijo življenje.Tako spet nastopi olajšanje in povsem novo spoznanje, ki je veliko bližje resnici, kot pa iluzijia katere smo se oklepali,

Slavko, ponižno,predano,iskreno in spoštljivo se ti zahvaljuem.

Robert Đuričič

 

Delavnice duhovnega razvoja, ki jih vodi Slavko Mahne Shyama sem se udeležila devetič. Vsakič ko sem prisotna se počutim popolnoma varno, brez strahu, dvomov in podobne navlake, ki jo sicer nosim v sebi. Tudi tokrat je bilo tako.

Delavnica je bila v primerjavi s prejšnjimi, izredno močna. Doživljala sem krize, bile so bolečine, psihično trpljenje, vendar nikoli ni bilo tako hudo, da ne bi mogla zdržat, kajti na delavnici je prisotna vojska ANGELOV, ki pomaga Slavku Mahnetu Shyami in seveda tudi nam, da razkrajamo svoja bremena. Ko sem se na dan prosvetljenja vrnila na svojo blazino, kjer sem delala vaje, me je Zala tiho opozorila, da nad mano bdi ANGEL. Tedaj sem tudi jaz začutilo, to plemenito bitje, ki mi je pomagalo, da sem lahko razkrajala svoja službena bremena, ki jih je bilo kar za 1650%, da sem lahko v astralnem svetu prestopila na višji nivo, to namreč ni tako enostavno, saj sem morala premagati visoko navpično steno. Sem pa srečna, da sem s tem ko sem prestopila jaz, pomagala veliko ljudem, saj sem videla kako sem jih vlekla po strmi steni navzgor in seveda uspela. Pri tem mi je pomagal tudi David Lukman. Hvala ti David!

Hvala vam angeli, duhovni pomočniki, hvala Slavko Mahne Shyama, hvala tebi Zala za nesebično pomoč, hvala celotnemu stvarstvu, da mi je bilo dano, da sem se delavnice lahko udeležila in hvala vsem udeležencem, da smo skupaj dosegli izjemne rezultate za vsakega od nas in za celotno človeštvo.

Draga

 

Tudi moja malenkost sem bila na delavnicah, tokrat drugič.Glede izkušenj iz prvih mojih delavnic, nisem bila ravnodušna. Skoraj sem se jih bala, a bila zelo prijetno presenečena nad izvedbo le teh.Po končanih posameznih dnevih nisem bila utrujena niti prestrašena,ampak srečna. Sodelovanje le ni tako zelo preprosto, saj sem se vsakič vračala domov preko 100 km in zjutraj nazaj v Ljubljano, da o delu na delavnicah ne govorim. A verjamem, da se izplača, kajti ljudje, ki ne vedo, da obiskujem delavnice, so opazili spremembo pri meni.

Prav vse na delavnicah se me je zelo "prijelo", od prvega do zadnjega dne in še bi lahko trajalo....
No, seveda najbolj dihanje in prosvetljenje. Na dihanju sem čutila, kako se razkrajajo stare bolečine, ki se mi jih je v življenju nabralo veliko.

Sedenje na klopeh pa je bilo najbolj prijetno, saj sem resnično videla in čutila tisti umirjeni duhovni svet, kjer je zelo, zelo prijetno.

Skratka, doživela sem stvari, ki jih še dolgo ne bom razumela, a v meni je ostalo veliko vedenje.

Še to bi rada povedala, da si zelo želim, da bi vsi ljudje spoznali resnico, kajti veliko lažje bi bilo življenje, če bi vedeli, da gre zelo zares, resnično zelo zares.

Na koncu pa z besedami težko izrazim dovolj hvaležnosti Slavkotu in Zali, ki sta mi pomagala skozi najtežje trenutke na delavnicah.

Hvala

Slavka, Graška Gora

 

Globoko v meni, v moji notranjosti je tisto, kar mi je Slavko povedal ob predzadnji duhovni delavnici oktobra 2005 donelo, bučalo, odmevalo. Razkril mi je resnico, ki velja za vse, ne samo za mene. V skladu z naravnimi zakonitostmi človeku s staranjem pešajo moči. Če se človek duhovno razvija, zmore v primerjavi z mladimi ljudmi tudi manj psihičnih naporov oziroma mora vložiti več za isti rezultat.
To velja še toliko bolj za duhovne delavnice, katere vodi Slavko, ko popelje nas, človeška bitja nepojmljivo, neizmerno daleč; ko doživljamo preobrazbo, ko umiramo in se na drugih nivojih znova rojevamo, ter se v trpljenju evolucijsko dvigamo.
Postavljena je naravna meja, do katere smo sposobni vse sprožene vsebine še predelati, čeprav počasneje.

Resnica je vedno samo ena in vedno jo je treba sprejeti tako, kakršna je. Ni se mi samo zdelo, ampak sem bila prepričana, da, če bo Slavko pred naslednjo delavnico izmeril, da se je ne morem udeležiti, da se bom bistveno počasneje naprej duhovno razvijala.
Vedela sem, da bom morala to mirno, nevtralno, vdano sprejeti.
Ampak to se ni zgodilo! Moja sposobnost predelovanja duhovne delavnice je bila nad mejo, kar me je neizmerno osrečilo.

In v soboto, 5. maja 2007, sem bila na 1. Kundalini delavnici skupaj z drugimi učenkami in učenci Slavka Mahneta Shyame, s katerimi obiskujem programe biozdravljenja že 13 let. Ta delavnica je potekala zelo intenzivno in bila nekajkrat močnejša od dosedanjih.

Kako sem to občutila? Ko sem se po prihodu domov z očali za blizu slučajno pogledala v ogledalo, sem otrpnila, se morda celo ustrašila. Iz ogledala je zrla vame moja povečana glava z ogromnimi očmi in nove ostre gubice pod zgornjo ustnico so opozarjale nase. In ko sem se naslednji dan usedla v avto in se odpeljala, me je presenetila moč motorja ob speljevanju in med vožnjo. To se je dogajalo potem še ves čas do konca delavnic!

Drugo delavnico pranajame je zaznamovalo intenzivno pospešeno dihanje, ki se je pri meni odvijalo drugače kot prej. Vzorci so prihajali iz večjih globin. Spremljali so jih drugačni zvoki in pri nekaterih sem morala močno jokati, ker se je razkrojilo ogromno trpljenja ali krivic.

Pred to delavnico dihanja smo bili vsi v nekakšnem šoku, ker je Slavko povedal, da bo to morda njegova zadnja delavnica. Tega si nismo mogli predstavljati. Saj si vendar želimo še naprej čistiti osebne vzroke življenja, spoznavati resnico, se osvobajati, evolucijsko dvigati. Vsi smo se vsekakor zelo, zelo potrudili pri dihanju!

Pri delavnici prosvetljenja, ko smo delovali na nivoju solarnega pleksusa, je bila moja partnerka Mateja. Prešinilo me je, da se bom zelo potrudila, za njo, za mene, za vse nas. Čutila sem izredno močno dogajanje v meni, v njej in še posebej nato v obeh. Izredno hitro se je stopnjevalo. Ko se mi je zdelo, da sem ostala brez trohice moči, kot da me ni, je prišlo po ogromnih naporih in s pomočjo Mateje do osvoboditve.
In, ko mi je Mateja na koncu rekla, kako sem lepa, sem čutila, da je to res.
Da je ona, jaz in vsi ostali – da smo v svoji notranjosti lepi, svetli, žareči. Nepozabno je bilo nato objemanje in občutenje drug drugega. Naše iskreno prijateljstvo na poti duhovnega razvoja se je duhovno poglobilo, poenotilo, nas za vedno povezalo. A besede so dosti premalo za to enkratno doživetje.

Na delavnici sem doživela še nekaj nenavadnega. Pred menoj sem zagledala bratranca, katerega zelo cenim in spoštujem. In kar nekaj časa je bil pred menoj. Slavko Mi je povedal, da sem mu podaljšala življenje! Zakaj se je to moralo zgoditi, vedo plemenite duhovne sile.

Zagotovo vem, da, če se ne bi mogla udeležiti te duhovne delavnice v maju 2007, si nikoli ne bi mogla niti približno predstavljati, kaj bi zamudila. In tudi tega ne bi vedela, koliko za prihodnost pomembnega je naš duhovni učitelj z nami naredil za naš planet Zemljo, za osončja, univerzum.

Zadnje besede posvečam tebi, Zala.
Bila si, kot mi vsi, učenka na teh delavnicah, a istočasno žena duhovnega učitelja. Ko smo po sklenitvi rok v krogu prejeli od Slavkota diplome in začutili njihovo sveto vsebino, smo se želeli s ploskanjem ponižno zahvaliti svojemu duhovnemu učitelju. In ko je Slavko nato stopil k tebi ter te objel, ni objel svoje učenke, ampak svojo plemenito ženo. Mislim, da nas je veliko to dojelo, a se nismo zmogli takoj primerno odzvati. Zdaj je priložnost, da to v imenu nas popravim.
Bila si med nami edina, ki je imela dvojno pomembno vlogo, zaradi katere smo te zelo obremenjevali, ne le Slavkota. Ti si nam kot vedno nesebično pomagala. Imaš nas rada tako kot imamo mi tebe.
Spoštljivo, iskreno in ponižno se zahvaljujemo!

Bojana Dobnikar

 

Malo čuden naslov, vendar drži. Besede so postale brezpredmetne in nekoristne. Že nekajkrat sem sedela, da napišem doživetje, pa ni besed...zato bo besedilo bolj podobno izlivu...

Sem majhna deklica. Grem v vrtec in na poti se spomnim, da bi se zopet lahko počutila kot kraljica. Pokličem tista bitja in pridejo, tam v daljavi so, krone imajo na glavi in me gledajo. Neizmerno sem vesela, da jih vidim in počutim se varno.

Sem v puberteti, stojim ob oknu, gledam bitja s kronami. Ne morem k njim. Počutim se fantastično in žalostno, ker nismo skupaj.
”Čakamo te,da prideš.”
"Kdaj pridem?"
Tiho so. Žalostna sem neizmerno...
"Saj bom pridna. Samo vzemite me..."
Tiho so in me gledajo...
"Čakamo te, potrebujemo te..."

Potem je prišlo obdobje, ko sem začutila, da mi nekaj pleza po nogah in morala sem teči stran od ljudi, sredi noči v gozd, travnik, nekam...
Tam je iz nog prišlo v prsa in eksplodiralo...bitja , pa so me gledala, me tolažeče gledala kako kričim, jokam in prosim, naj me vzamejo...
V to njihovo svetlobo, ljubezen, srečo,...bilo je grozljivo grozno, a obenem tako lepo, da se nič v tem svetu ni moglo primerjati s temi bitji.
Moje prekletstvo in moje življenje, kajti brez njih mi ni za živeti. Vedno na dosegu, pa tako daleč in nemo tiha.
Prebrala sem vse, kar je bilo v naši knjižnici o paranormalnih pojavih, pa ni o tem pisalo nič. Bila je moja skrivnost. Sreča in žalost...
Bitja so mi prihajala na pomoč, kadar sem bila zares v življenjski stiski. Vsakokrat bi umrla, samo da sem z njimi.
Leta so tekla.

Leto 2007, delavnica. Slavko začne govoriti o astralni in mentalni dimenziji. Pokažejo se bitja in spomnim se vsega kar so mi dejala.
Začne govoriti o nečem, kar jaz sploh ne morem izgovoriti ali pisati, kjer so besede brez pomena.
In ponavadi samo jokam, ker je tako lepo. Pa začudenje,da on tudi ve za ta bitja (kako sem lahko dvomila), ker ni nikoli direktno govoril o tej dimenziji.

Delamo na solarni pleksus. Nasproti sedi Bojana in med nama se naredi svetleči žarek. Bojanino telo visi mrtvo na žarku, jaz pa navzgor začutim tisto znano svetlobo...kako se mi mudi gor, Bojana pa noče leteti z menoj. Naenkrat več ne ponavljam tistega kar nam je rekel Slavko, ampak Bojana leti, Bojana leti...
Začneva se dvigovati, prebijeva pregrado, topiva se. Bojana dobi neverjetno svetleče telo, popolno. Jaz pa dobim tisto, česar sem si v življenju najbolj želela. Bila sem skupaj s temi neverjetnimi bitji. Spojena v celoto. Na glavo so nam dali krone. Bitja so resnica, ki te topi, neverjetna vera, ki se stke v vsako celico telesa,vera je življenje. Doživetja ne znam opisati, sem pa neizmerno vesela in hvaležna bitjem, ki so mi to omogočila. Bilo je več kot sem si sploh kdaj upala želeti. Ta delavnica je smisel mojega življenja. Čutim, da imam zadnjo priložnost, da se očistim, da zanjo vem in čakam že skoraj 33 let. Vem da imam neverjetno srečo, da mi je dano očistiti svoje grehe .
Neizmerno sem hvaležna, da so te dimenzije čutili tudi drugi udeleženci in nisem več sama sredi noči s prividi.
Zdaj po delavnicah, sem vsa zmedena. Čutim le bolečino. Na eni strani sem vklenjena v balon človeštva - pekel in nesmisel. Najverjetneje moji kokosovi orehi. Z drugim delom sebe, pa sem skupaj z bitji, pa ne še čisto. Zahvaljujem se Bojani, Dragi, Tinetu, Moniki, Heleni in Melaniji za vsa telefonska sporočila in bodrila. Hvala tudi Tadeju in vsem ljudem, da smo si tako fajn pošiljali sporočila o polaganju rok na diplomo. Takrat smo bili tako povezani...sončki...

Edina resnica, ki jo čutim, so tvoji simboli, oblaki in neverjetno čudovito bitje z diplome delavnic. Tako se sveti, da se tudi moj firbčen pogled skloni. Ostane le ponižnost in hvaležnost, da je prisoten v tem božanskem načrtu in mu služi.

Sedaj razumem tudi to, ko si nam dejal, naj ne bomo hvaležni tebi, pač pa silam. Pa sem ti vseeno, ker mi dovoliš da gledam ta bitja, čeprav jih ne bi smela.

Mateja

 

Bila je nedelja. Drugi dan tretjega vikenda delavnice. Dan, ko trpimo. Ko umiramo. Ko sedimo na klopeh in se znova rojevamo.

Spominjam se leta '94. Prvič sem se udeležil delavnice. Malokdaj sem s takšnim upanjem zrl v prihodnost. Na letaku je med drugim pisalo »prosvetljenje«. Vsi moji upi so bili usmerjeni v tisti dan, dan, ko se bo razkrila Resnica. In prišel je. Majska nedelja, kot letos. Potrudil sem se po najboljših močeh, a zdelo se mi je, da se ni zgodilo nič. V sebi sem občutil nekaj grenkobe. Kot da bi se moralo zgoditi več. »Doživel si 95 procentov prosvetljenja«, je rekel Mojster. A meni to ni bilo dovolj. Prosil sem ga, če se jeseni istega leta lahko udeležim samo prosvetljenja.
Zopet sem prišel. Občutil sem sicer nekaj več, nekakšno slutnjo svobode izza tančice, in nič več. Ko razmišljam o tem, mi pridejo misli iz predavanja letos spomladi. Mojster nam je razkril, da v vsakdanjem življenju skoraj nihče ne doseže evolucijskega premika. Da se preveč oklepamo starega in se ne prepustimo toku življenja.
V vseh teh letih sem še nekajkrat sodeloval na delavnicah prosvetljenja. Mojster pravi, da v podzavesti vsi doživimo preobrazbo. Da se bomo s tem stanjem soočili po telesni smrti.

 

In prišla je letošnja nedelja. Kot vselej, smo tudi tokrat sedeli na klopeh. Zgodaj popoldan smo delali komunikacijo. Eden drugemu smo zapovedali »povej mi, kdo si ti!« Zazrl sem se vase in partnerju govoril, kar mi je prišlo v zavest. Kar naenkrat ni bilo več vzorcev. Ni bilo več časa, ni bilo prostora. Kot da jaz nisem več jaz, a vseeno sem. Ni začetka, in ni konca. In Miran, ki je sedel nasproti mene, ni bil več Miran. Bil je to, kar sem bil jaz. In jaz sem bil isto kot on.
Nekajkrat smo zamenjali partnerje. Vsakič sem občutil podobno. Kot da sem sam velik kot cel svet in istočasno neznaten kot delec prahu.

 

Ljudje včasih sprašujejo, kako je, če doživiš prosvetljenje. Učitelj pogosto odgovori: »Ko boš doživel, boš vedel«. Življenje je isto, a vendarle drugačno. Zdaj vem, kaj je resnična sreča in kaj resnična ljubezen. Vem tudi, zakaj smo ljudje omadeževani. Zakaj je naš način življenja prazen. Zakaj je skoraj sleherna naša misel greh. Zakaj težko shajamo eden z drugim. Zakaj se bojimo in gradimo zidove okrog nas samih.

Sploh ne vem, kako naj se zahvalim. Konec koncev so to samo besede. Zato samo v tišini sklonim glavo in se priklonim Mojstru in vsemu, kar je svetega. In ne morem več reči, da imam vero v Mojstra. Vera je tisti dan umrla. Nadomestilo jo je vedenje.
Včasih sem poleg vere v sebi čutil strah. Strah, da nisem na pravi poti. Da učitelj govori stvari, ki se kasneje izkrivijo. Da ima težnjo po moči nad drugimi.
Vse to je zgorelo. Namesto tega je občutek resnice, ki me spremlja vsak trenutek mojega življenja. In nikoli ne bom pozabil, kako je spokojno sedel tam na čisto drugem koncu telovadnice in vsem nam dal tisto največ, kar je sploh mogoče dati.

V vsakdanjem življenju še vedno delam napake. Zdi se, kot da jih je še več kot prej. In v meni je nekakšna dvojnost. Tisti površinski del mene se obremeni in je še vedno podvržen iluziji. Če pa samo zaprem oči in pogledam vase, pa je tam tisti drugi del. Moj resnični del, ki me izpolni z mirom in svežino. Kot da še vedno sedi na tisti klopi. In čaka. Čaka, da s celim bitjem zrastem in se zlijeva v eno.

 

(Moje potovanje domov)

Letos so bile po dolgem času zopet na vrsti delavnice duhovnega razvoja. Čeprav so trajale samo en mesec, se mi zdi, kot da bi preživel res dolgo časovno obdobje... Rad bi povedal, da je bil ta čas delavnic zame eno res toplo prijetno doživljanje.

Že na prvem vikendu sem v telovadnici pogledal naokrog in zaznal okoli sebe tiste prijetne ljudi… Moje ljudi… Moram priznat, da se mi je kar nasmejalo.J Pa tiste prijetne energije, ki so začele izpolnjevati moje bitje. Začutil sem, da sem po dolgem času spet prišel »domov«.

Vsi vikendi so mi bili zelo zanimivi, še posebno pa mi je v spominu ostalo pospešeno dihanje. Ponavadi sem se pospešenega dihanja kar malo bal, saj sem ga na prejšnjih delavnicah doživljal zelo močno. Letos pa, ko sem prišel na dihanje, je bil čisto drugačen občutek. Tak občutek močne volje, da bom dihanje opravil kar najbolje do sedaj. In začeli smo dihati… Pospešeno dihanje je kar hitro minilo, vsaj tistih prvih 45 minut, sicer sem kar nekajkrat vstopil v neko stanje malodušja in nisem vedel, če bom lahko vzdržal do konca. Tudi moje telo je bilo že zelo izmučeno. V glavi pa so mi zvenele Slavkotove besede, da je mogoče to zadnja delavnica in da se res splača potruditi. In sem dihal naprej… V mislih mi je prišlo, da mogoče s tem, ko dam res vse od sebe, mogoče tudi kako pomagam ostalim udeležencem, da lažje premagujejo svoje vzorce. Nakar sem zaslišal Slavkota reči, da lahko prenehamo z dihanjem, tisti ki to želijo. Nisem si želel, da bi bilo že konec, ne še… Takrat pa sem naenkrat v sebi občutil neko zelo veliko moč. Padel sem v zame povsem novo dimenzijo. V sebi sem zaznal neizmerno moč in voljo do življenja, voljo do dihanja. Prav rekel sem si v mislih: »Dejva Merko, pokažva jim kaj znava, dejva!!!«. In podal sem se v izredno hitro dihanje brez prestanka in tako sem dihal do konca. Videl (zagledal) sem se, kako tečem na nekem maratonu v kratkih hlačah. Tekel sem brez kakršnekoli teže, kot bi letel… Delal sem dolge korake, tudi skoke. In prehiteval sem vse tekače zlahka. V sebi sem neprestano čutil tako noro veselje, lahkosti, imel sem velik nasmešek na obrazu in neizmerno užival. Hitreje kot sem tekel, bolj lušno mi je bilo. Prehitel sem vse tekače in kar tekel še naprej, še naprej… Nakar se mi je ta radost in moč preusmerila še na ostala področja v življenju. Zdelo se mi je, da bi zlahka to stanje uporabil tudi v svojem življenju in s tem uredil vsa področja, ki jih imam še za urediti. To je bila zagotovo ena mojih najbolj zanimivih duhovnih izkušenj doslej.

Vedno pa mi je na delavnicah najbolj všeč delavnica prosvetljenja. Takrat se v meni prebudi res prijetno stanje. Sam postanem drugačen... Postanem tak, kot si želim biti… Tudi letos se je, ko smo sedeli in delali komunikacijo s partnerjem. Ne vem kaj je to, vendar v mojem prsnem predelu se začne nekaj polnit. Kot bi v mojo dušo neprestano tekel slap čiste ljubezni in zapolnjeval vse luknje ter neizpolnjene predele in slej ko prej me popolnoma izpolni... In to je tisto stanje, ko rečem, da sem končno prišel »domov«. Tja kjer bi rad živel… ko so okrog mene kar naenkrat zažarela bitja… vsi udeleženci so zasvetili… pojavili so se angeli in druga duhovna bitja… Sam sem te občutke definiral v zavesti šele v naslednjih dneh med tednom. Na komunikaciji s partnerjem pa se mi je zopet zgodilo, da se je (zaradi tega »potoka« čiste prosvetljene energije, ki je tekla vame) moja duša začela tresti, me žgečkati in kar naenkrat se je v meni prebudila izredno smešna energija, ki je začela bruhati iz mene, ko mi je šlo vse na smeh in se enostavno nisem mogel prenehati smejati… Bolj, ko sem se smejal, bolj izpolnjenega sem se počutil in bolj smešno je bilo… In to je res eno tako prijetno stanje, da ga enostavno ne morem opisati z besedami.

Na četrtem vikendu pa se mi je tudi zgodila ena zanimiva zadeva. Namreč Slavko nas je vodil v eno poglobljeno meditacijo, ko smo delali komunikacijo z naravnimi elementi. Bila je zelo močna meditacija, kar zelo težko sem ostal buden in mislim, da me je vmes tudi kdaj malo zmanjkalo. Proti koncu pa je Slavko s svojo koncentracijo ponavljal neke močne energetske besede, da naj ta program, ki smo ga delali, v nas ostane za vekomaj in naj vpliva na vsa naša pretekla življenja in na prihodnje reinkarnacije. Vem, da je takrat moje telo postalo povsem mravljinčasto, energija je stekla v vse predele mojega bitja in povsod me je zeblo, močno treslo. To je trajalo kar nekaj minut brez prestanka. Čutil sem, da je bilo zares močno.

Tudi moje zdravstveno stanje se je med delavnicami izjemno popravilo. Imam neko obolenje, ki vpliva na mojo hrbtenico in posledično tudi na hojo. V času delavnic pa se je stanje tako zelo izboljšalo, da sem lahko praktično brez bolečin tekel. Kar presenečen sem bil, ko sem se lahko premikal tako brez težav.

In še posebej mi je na delavnicah ostalo v spominu, ko smo se vsi postavili v velik krog in se prijeli za roke ter vsi skupaj peli mantre. Takrat so ponovno vsi udeleženci, ki sem jih videl zasvetili in pojavila se je neizmerno čista in lepa energija ljubezni, ki je tekla skozi nas in izpolnjevala ves prostor… vse ljudi… Zopet so se pojavili angeli… tista lepa duhovna bitja… zopet smo prišli »domov«.

Slavko, ne vem kaj naj rečem… Lahko le povem, da sem neizmerno srečen in hvaležen, da sem te spoznal in da se lahko razvijam pri tebi… Si res eno tako lepo plemenito bitje, ki nam pomaga… Iskrena hvala za te lepe stvari, ki sem jih doživel, hvala iz mojega celega bitja… Hvala, da sem lahko prišel na te delavnice… Resnično si želim, da to ne bi bila naša zadnja delavnica... Želim si, da bi še kdaj lahko prišli skupaj na delavnico in bili skupaj v tej domači energiji doživljanja. Hvala Zala, da si bila med nami… Iskrena hvala vsem udeležencem delavnic, da sem bil lahko poleg vas in doživljal te lepe reči... Hvala vsem duhovnim silam za vse… Hvala, da sem lahko prišel domov…

Pred leti sem že enkrat v Mariboru na enem tedenskem programu biozdravljenja in obujanja življenjskih vrlin močno začutil te lepe energije in pred vsemi vprašal Slavkota, zakaj nismo že tam, zakaj ne živimo v tistem svetu, tisti topli svetli dimenziji. Rekel sem, da bi morali že biti tam, zakaj je treba tukaj trpeti? Slavko pa mi je odgovoril, da smo tukaj na tem svetu ravno za to, da si lahko nabiramo zasluge in evolucijsko napredujemo in tako bomo lahko kasneje živeli v tistem svetu in tudi še poglabljali in živeli še v finejših svetovih. Takrat sem prvič zaštekal smisel življenja. Res se splača tukaj boriti in se soočati z življenjskimi obveznostmi ter jih vestno opravljati. Tako bomo lahko res zaslužili zasluge in nadaljevali našo evolucijo na višjih nivojih… živeli v neizmerno lepšem svetu, kjer je čisto drugače… toplo… prijetno… domače… kjer je naš dom…
Zdaj je prav da fajn primemo za delo, pol bomo pa zažurali! J

HVALA ŠE ENKRAT ZA VSE…

Miran Okorn

 

Letos je spet eno tistih let, ko je na vrsti delavnica. Morda zadnja, pravi Mojster. Zopet, kot že nekajkrat prej, sem imel možnost sodelovati. Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Mojster včasih omeni, da sem precej let nazaj, preden sem padel in porazil samega sebe, dosegel stvari, ki jih večina drugih udeležencev ni. Da sem našel pravo vero, pravi. Čeprav še sam nisem vedel, kaj to sploh pomeni.

Na pospešenem dihanju sem sodeloval že večkrat. To je posebna izkušnja, ki vsakič poteka drugače. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Včasih preživljaš vsakodnevno življenje, drugič občutke in dogodke, ki si jih skoraj pozabil. Zgodi se tudi, da padeš nekam globoko, dihaš in se zdi, kot da se nič ne dogaja in se je čas ustavil.

Tudi tokrat se je začelo podobno. Prvih nekaj minut borbe samega s seboj, nato pa najdeš svoj ritem. Tokrat nisem preživljal dogodkov svojega življenja. Tudi rojstva nisem podoživel. Padel sem v zelo prijetno stanje. Spet sem našel tisto povezanost in zaupanje do Mojstra, ki sem ga čutil včasih. Nisem vedel, koliko časa je minilo. Kar naenkrat zaslišim Njegov glas, da lahko nehamo, lahko pa še kratek čas nadaljujemo. Hotel sem že nehati, pa sem vseeno nadaljeval.
In čutil sem vse večjo in večjo ljubezen. Potem pa kot da bi se nekaj prelomilo. Zajokal sem kot otrok, in prsi ter celo telo je zalil tako prijeten občutek, ki ga nisem doživel še nikdar. In svoje življenje sem videl v čisto drugi luči.

Med drugim sem videl mlade ljudi, ki pridejo k meni, da bi popravili svoje ocene. Poleg tega vsak dobi tudi košček tega drugega sveta. Kjer je sreča. In radost. In ljubezen.
In ko se usedem v avto, cesta ni več samo cesta. Je pot, ki me pelje domov k ženi, ki z mano nosi breme tega življenja in k otrokom, ki nekaj let za nami hodijo po isti poti.
Je pa tudi prispodoba za tisto drugo Pot. Pot, ki me vodi tja, kjer sem resnično doma. Kjer bom, ko se izpolni moja usoda, gol stal pred Božjim obličjem.

 

Minil je teden, in zopet smo se zbrali. Na tretji delavnici, katere končni cilj je prosvetljenje.
V prvi meditaciji smo vstopili v posebno dimenzijo. V raj, kjer so ljudje živeli pred kolektivnim padcem, opisanim v zgodbi o Adamu in Evi. Mojster je ugotovil, da sem tja vstopil že med dihanjem. Pred začetkom so me obhajali mešani občutki. Ali bom zopet doživel podobno kot med dihanjem? Ali si bom po kakšni lastni neumnosti zaprl pot in doživel nič?
Mojster nas s sugestijo popelje tja. Takoj sem vedel, da sem tam. Videl sem bitja, ki so bila polna ljubezni in istočasno polna moči. V tem svetu se ljubeznivi ljudje zdijo šibki. Zlo se zdi močnejše. Za marsikoga pravimo, da je predober, in s tem šibak. Ta bitja niso šibka. Vidijo skozi človeka. Svetijo. Okrog njih sveti Ljubezen, tista prava, neomadeževana, nesebična Ljubezen. In obdaja jih avra moči. Vedel sem, ena sama misel napuha, pa me lahko vsak od njih takoj vrže nazaj ven.
In videl sem, da smo vsi ljudje nekje v sebi povezani s tem svetom. Posebej pridni in ljubeznivi ljudje. Vsako dobro dejanje nas za en mali košček približa tja. In v vsakem človeku lahko to občutimo, če se vsaj malo potrudimo.

In potem sem videl, kako ta bitja molijo. Vseskozi so v povezavi z višjimi svetovi, globoko ponižni, preprosti, in istočasno tako dostojanstveni. In nič ne igrajo, ne skrivajo se za maskami in ne delajo se pomembni.

In potem sem opazil ogromen tempelj. Veličasten, čudovit. Ne spominjam se, ali sem vstopil vanj. S svojo zavestjo sem sledil glavnemu stolpu do vrha. Mojster je kasneje ugotovil, da je to Šambala.

Od tu naprej sem se izgubil. Tok meditacije me je vodil naprej, kjer nisem imel orientacije. Ni še čas, da vidim, kaj je tam. Sploh pa, več kot srečen sem lahko, da sem doživel toliko kot sem.

Z globoko hvaležnostjo,
David Lukman

 

Sem ena izmed tistih, ki že kar lep del svojega živeljenja, skoraj bi lahko rekla vse življenje iščem nekaj več, nekaj, kar bi življenju dalo smisel in pozitivne rezultate na vseh področjih, naj si bo družina, služba….

Pri iskanju sem potrkala na več vrat, skratka izkušenj prijetnih pa seveda tudi zelo neprijetnih mi ne manjka.
Pred dvema letoma, ko sem neskončno iskala pomoč zase in za sinove, sem preklicala ogromno ljudi, ki se ukvarjajo tako rekoč z alternativo. Odgovor njih za naše probleme mi ni zadostoval. Vse to, kar so mi svetovali, sem pravzaprav že storila, a rezultata ni bilo.

Nekega aprilskega dne pa sem našla tudi številko SLAVKOTA MAHNETA – SHYAME na njegovi spletni strani in si ga dovolila poklicati. Zelo kratek pogovor z njim me je prepričal, da sem bila že isti večer pri njemu na predavanjih v Mariboru.
Vprašanj zanj mi ni zmanjkalo, čeprav redno obiskujem njegove programe. Na programe sem povabila tudi prijatelje, za katere vem, da jim ni lahko. Vsi pozitivno sprejemamo njegovo RESNICO in tudi oni po potrebi obiskujejo programe.

ZAKAJ REDNO OBISKUJEM PROGRAME?
1. da ohranjam zdravje v svoji družini
2. da uspešno premagujem vse težje pogoje v svojem življenjskem okolju
3. da znam pomagati ljudem, ki zaidejo v težave
4. tešim svojo radovednost o duhovnih zakonitostih
5. iščem življenjske vrednote, ki jih po moje ne more in ne sme izpodriniti še tako prefinjena tehnologija
6. želim normalno premagovati leta, ko se nakopiči breme preteklosti
7. da pokukam v neskončni svet zunajzaznavnega in še in še…

V vsem zgoraj naštetem me Slavko podpira in zelo sem mu hvaležna, prav tako pa tudi življenjski usodi, ki me je na to pot pripeljala.
Slavkotu in njegovi družini želim srečo, pa naj se ne sliši sebično, da srečo želim tudi sebi in svojim bližnjim, saj se pravzaprav zato trudim in marsikdaj ni lahko. Koliko pa sem uspešna, ve le on in presrečna sem, ko mi da kakšno potrditev, da le delam prav. Rada bi čimveč takih potrditev, saj je le to moj pravi smisel.

Tistim, ki bi se podali na to pot pa priporočam veliko vztrajnosti in poguma, kajti ni lahko premagovati vzrokov, ki smo si jih skozi življenja pridelali.
Zase vem, da imam še veliko dela, ki bi ga zelo rada kvalitetno opravila, tako da Slavko, bom še kar prisotna.

 

Sem Lešnik Branko in večkrat obiskujem tedenska predavanja. Imam zaščitni medaljon, ki ga nosim že dalj časa. Odkar ga nosim še nisem zbolel, niti ne za prehladom.
Ko sem prvič prišel na predavanja je to pustilo globok vtis na meni. Zdravstveno stanje, ki je bilo takrat precej načeto, se je v nekaj tednih tako popravilo, da je bila moja osebna zdravnica kar presenečena.
To pa še ni vse. Prej je bilo moje osebno življenje podobno katastrofi, tudi finančni del je bil obupen. Danes lahko za sebe rečem, da sem zelo srečen in uspešen na vseh življenskih področjih.

HVALA TI .

 

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M