Glavni meni

Meni in mojemu možu Marku je bilo dano, da sva čas okrog dneva mrtvih tokrat doživljala še posebno močno. Tri dni pred dnevom mrtvih sem čutila, kot bi se moja zavest ločila od mojega materialnega telesa. Čutila sem, nepopisno olajšanje, kot da sem za seboj pustila velikansko breme. Lahko bi rekla, da sem na nek način umrla. Bila sem zelo srečna in želela sem si, da se brezskrbnost, neobremenjenost s svetom v katerem živim in mojim lastnim ego stanjem ne bi nikoli končala. Kmalu sem se začela srečevati z mojimi že preživetimi vsebinami. Vsaka vsebina je bila kot neka energetska celota skozi katero sem potovala. Bilo je, kot bi določene trenutke v življenju preživljala še enkrat. Ko se je čarobno potovanje končalo sem se znašla v popolnoma drugačnem svetu. Pred mano so se prikazale najrazličnejše pošasti. Pričele so me napadati in imela sem občutek, kot da trgajo moje telo. Zelo sem se prestrašila in jih prosila za varen prehod. Med pošastmi se je odprl prehod v katerem sem bila popolnoma varna. Potovala sem po prehodu naprej. Na obeh straneh prehoda sem opazovala pošasti, ki so trgale in uničevale…Na koncu prehoda je bila velika bela stena, na sredini te stene pa je žarela modra energija. Približala sem se tej modri energiji in položila roke nanjo. Energija je zavibrirala, me zaobjela in potegnila na drugo stran. Znašla sem se v popolnoma drugem svetu. Vedela sem, da sem tam že bila. Poizkušala sem potovati po čarobnem svetu, ki je tako drugačen od našega, da ne najdem besed s katerimi bi lahko opisala v kakšni svobodi, kolikšni ljubezni, sožitju…, sobivajo tamkajšnja bitja. V tem svetu katerega zakonitosti so popolnoma drugačne od naših so me zelo lepo sprejeli, s spoštovanjem kakršnega tukaj sploh ne poznamo. Bitja v beli svetleči energiji, kasneje tudi bitja, ki so izžarevala svetleče barve, so mi kazala pot, po kateri sem prišla do velike svetleče palače. Ko sem nekaj časa hodila po palači sem postala zelo utrujena. Izgubila sem orientacijo. Dogajanje me je tako prevzelo, da sem šele takrat opazila, da je pravzaprav že večer in da sem ves dan preživela v nekem drugem svetu.
Kasneje sem se zelo slabo počutila saj navkljub vsem naporom nisem uspela izraziti ustreznega spoštovanja in hvaležnosti, ki bi ga morala, saj mi je bilo dano neverjetno spoznanje. Naslednji dan sem poizkušala izražati ponižnost, hvaležnost in služenje. Ko sem se pogovarjala z Markom in mu opisovala svoje občutke, je rekel, da je zelo vesel zame, da pa bi tudi on rad doživel vsaj delček tega kar sem jaz. Vprašal me je kako naj to naredi. Želela sem mu pomagati vendar pa nisem vedela kako. V tistem trenutku so se mi približala bleščeča, svetleča bitja. Najsvetlejše bitje je sedelo na prestolu in v roki je imelo svetlečo palico. Izžarevalo je neverjetno močno ljubezen, razumevanje, sožitje-(besede ne zaobsežejo njegove veličine), na njegovi levi in desni so vzdolž proti meni sedela bela svetleča bitja, ki so prav tako izžarevala neverjetno ljubezen, razumevanje, sožitje…S ponižno prošnjo sem jim zastavila isto vprašanje, ki ga je Marko meni- kako bi tudi on lahko vstopil v ta čudoviti svet? Najsvetlejše in najmogočnejše bitje mi je odgovorilo, vendar pa sem v trenutku pozabila odgovor. Bitja so mi rekla, da moram Marku položiti roko na glavo, da mu bodo dala dar, ki naj ga sprejme s vso predanostjo in hvaležnostjo. Ko sem položila Marku roko na glavo se mi je najmogočnejše bitje približalo, začutila sem njegovo neverjetno energijo in padla v nekakšen trans. Vem, da so bitja govorila Marku, vendar pa se dogajanja zelo slabo spominjam. Kasneje sem ugotovila, da nimam več slabe vesti, ker na začetku nisem uspela izražati ustreznega spoštovanja in hvaležnosti. Moj dolg je bil nekako poravnan.
Alenka

Ko mi je Alenka položila desno roko na glavo, sem se umiril in popolnoma prepustil stanju, ki me je v celoti prevzelo. Ko je začela govoriti sem videl sebe kako ponižno klečim za njo, ko je stala pred poglavarjem. Moje oči so zalile solze. Rekla je: Pred menoj sedi na velikem stolu veliko svetleče belo bitje s palico, ki je tukaj poglavar. Na moji desni in levi strani pa so manjša prav tako svetleča bitja. Poglavar je rekel, da je zadovoljen srečanja z menoj in da se veseli ne samo mojega, temveč prihoda vsakega, ki si zasluži prihod v to dimenzijo. Da pa pridem tja se moram popolnoma osvoboditi vseh zemeljskih odvisnosti, imeti moram rad kolikor sem sposoben sebe in vse okoli sebe in da moram popolnoma zaupati silam narave, ter se jim prepustiti. Sedaj pa pričakujejo zahvalo.- je še dodala. Pri besedah, da pričakujejo zahvalo, sem se ponižno in spoštljivo zahvalil. Med izgovarjanjem, da so bitja zadovoljna z zahvalo, se je povezava s to dimenzijo prekinila. Svojo ženo Alenko sem močno objel in ji bil neizmerno hvaležen.
Marko

Vsakič, ko prideva na tedenski program biozdravljenja, odneseva domov delček čarobnosti in brezmejne ljubezni, ki v nama, najinih otrocih in v vsej najini bližini zažari in nam vsem oplemeniti življenje. Za vse te delčke, vso ljubezen , vse delavnice duhovnega razvoja in lepe trenutke, ki smo jih skupaj preživeli , sva neizmerno hvaležna in se vsem duhovnim silam, Slavku in njegovi družini in vsem udeležencem tedenskih programov biozdravljenja, najlepše zahvaljujeva.
Marko in Alenka Hiti

 

Letos mineva 12 leto, kar bolj ali manj aktivno hodim na predavanja bio-zdravljenja in življenjskih vrlin zdravitelja Slavka Mahneta Shyame. Kot zori človek skozi življenje, se je tudi moj pogled na duhovni razvoj skozi ta čas spreminjal. Radovedno 17-letnico je na prvo predavanje pritegnil mistični občutek ezoterike in navdušeno opisovanje prijateljev. Moj prvi vtis nad Slavkom je bilo presenečenje, saj sem pričakovala osebo, ki bo z očitno demagogijo prepričevala množice, da naj sprejmejo njegovo videnje življenja in posameznih življenjskih aspektov. Nasprotno od tega se je v vlogi predavatelja pojavila oseba, ki je izražala povsem nevtralen odnos do prisotnih in do predstavljene tematike. Povrh tega, je bila tema tistega predavanja ravno regresija oziroma pretekla življenja v evoluciji človeka, to je tema o kateri sem že od malih nog aktivno razmišljala in jo skušala osmisliti. Kombinacija me je zelo pritegnila in začela sem se aktivno udeleževati tako predavanj kot tudi drugih oblik duhovnega razvoja (delavnice, individualne terapije,…)

V prvih letih udeležbe so predavanja zelo zaznamovala moje življenje. Po hitrem postopku sem se osamosvojila od staršev in začela živeti svoje življenje s svojim partnerjem (današnjim možem). Začela sem se družiti pretežno s prijatelji, ki so tudi hodili na predavanja, svoj življenjski slog pa sem prilagodila svojemu razumevanju duhovnega razvoja. Prehod na fakulteto se mi ni zdel pretirano težak, nekoliko težje pa sem prenašala breme finančne osamosvojitve. Na tej poti mi je zelo pomagalo to, da sem hodila redno na predavanja in razvijala življenjske vrline, ker me je vsak prihod na terapijo nekako razbremenil psihičnega bremena našega vsakdanjika.

To prvo obdobje je bilo zelo zanimivo in koristno, saj sem se uspela poglobiti sama vase, se skušala individualizirati in tudi čustveno in energetsko osamosvojiti od svoje družine. Napaka, ki sem jo pri tem naredila je bila, da sem se v družabnem pogledu preveč izolirala od preostalega sveta. Prave nasvete so mi lahko dali zgolj prijatelji, ki so bili duhovno aktivni, starše pa sem potisnila v vlogo tujcev, ki imajo z mano skupnega samo to, da so me pač naredili in vzdrževali. Življenja brez predavanj si skoraj nisem znala predstavljati in vse je bilo podrejeno temu, da sem bila redno prisotna…pa ne glede na to, kaj sem morala preskočiti ali odpovedati. Pravo perspektivo sem uvidela, ko me je Slavko enkrat opozoril (citiram) : »Smisel življenja ni v tem, da hodiš na predavanja biozdravljenja. Smisel teh predavanje je, da ti pomagajo lažje živeti življenje«. Takrat sem uvidela, da sem pomešala prioritete v življenju in da se ne smem zapirati pred življenjem in drugimi ljudmi.

Z novim pogledom na duhovno rast, sem začela hoditi vsako poletje na študentsko delo v ZDA, se udeleževati študijskih izmenjav v Evropi in potovati po svetu. Vse te izkušnje so me zelo obogatile tako na duhovni ravni kot tudi čisto iz praktičnih razlogov: izpopolnila sem znanje tujih jezikov, pridobila delovne izkušnje pri delu z ljudmi različnih kultur, pridobila prijatelje povsod po svetu. Kljub precejšnji odsotnosti iz Slovenije, pa sem še zmeraj skušala priti na predavanja, če se je le dalo. V tem obdobju sem spoznala, da sem na predavanjih osvojila precej znanja, ki mi vsakodnevno koristi: vizualizacija uspehov, ponavljanje pozitivnih vrlin, mantre, jogijske vaje, meditacija,… Spoznala pa sem tudi, da sem precej lena in da bi lahko precej bolj redno in tudi bolje uporabila svoje znanje.

Zadnja tri leta se mi je življenje spremenilo, saj sem se ustalila v Slovenji, redno zaposlila, poročila in dobila prvega otroka. Odnose do prijateljev, staršev sem uspela zelo spremeniti in jih ne zanikam ali pa dajem v nič. Doslej sem se naučila, da je potrebno vse stvari držati v pravem ravnotežju in jih dati na pravo mesto, težava je edino v tem kako najti to ravnotežno točko. Pri tem mi še dandanes pomagajo predavanja Slavka Mahneta Shyjame, ki nam na predavanjih pomaga ravno v tem, da si sami razjasnimo kakšne odnose vzpostaviti in kje potegniti meje na zelo različnih življenjskih področjih (partnerski, družinski, poslovni odnosi, religija, spolnost, zdravje,…) Predavanja mi pomagajo ohranjati mojo ravnotežno točko, me držati povezano s svojim duhovnim bistvom in da se ne izgubim v norem tempu kaotičnega sodobnega življenja.

V zaključku se pravzaprav sprašujem, zakaj sem se odločila napisati take vrste prispevek. Večina udeležencev piše o svojih občutkih in doživetjih pri posameznih meditacijah ali duhovnih vajah. Tudi sama sem na vsej tej poti zahvaljujoč Slavku doživela veliko izjemnih stvari, za kar sem hvaležna.

Ugotavljam, da želim s to izpovedjo razširiti sporočilo, da se zavestno vlaganje v duhovni razvoj vsekakor obrestuje. To je pot učenja in spoznanja….človeku ne pade naenkrat vse znanje sveta kar v naročje, temveč je potrebno zanj neprestano delati… Vsekakor pa je življenje veliko lažje, če ga uspeš videti z vidika duhovnega razvoja.

 

V tem tednu je Slavko predaval o Satanu, peklu in hudiču in sem se spomnila na svoje srečanje z njim. Bilo je kar precej let nazaj, vendar leta niso pomembna, ker mi je ta teden vse skupaj tako živo prihajalo v zavest, kot da še enkrat to doživljam.

Satan ( mislim vsaj, da je to bil) je prišel k meni iz oblakov. Nebo je zahrumelo, se odprlo in tam je bil. V obliki ogromnega kozla z rumenimi očmi in strašen na pogled. Zelo sem se ustrašila. Čutila sem njegovo moč, jezo, sovraštvo in zlobo . V nekem delu svojega bitja je bila tudi skušnjava, če se mu pridružim, da bom vsemu vladala in vse mi bo služilo. Takrat sem že bila na delavnici duhovnega razvoja, kjer me je Slavko naučil delati rituale. Mislim, da sem naredila križ ali pentagram in prosila svete sile, da mi pomagajo.Nisem vedela, kaj naj naredim, to bitje je tam stalo in s svojo ogromno močjo delovalo na mene. Videla sem kako se vanj steka vse kar je negativno in potem mi je prišel preblisk, da mogoče, mogoče pa to bitje v svojem bistvu trpi. Hudo trpi in vse kar si nekje globoko želi je ljubezen, kot vsako drugo bitje.Potrudila sem se izrazit ljubezen do njega, kljub jezi, kljub vsemu hudemu, kljub vsemu kar uči religija. Vprašal me je : Če ga imam res rada? Še bolj sem izrazila iskreno ljubezen in razumevanje in njegova podoba se je razblinila.

Satana ni bilo več.Ni me več ogrožal, bila je samo še svetloba ljubezni in svobode. Ugotovila sem, da sploh ni zlobno bitje ampak smo ga takšnega naredili ljudje s svojimi predstavami.
Nikoli nisem Slavkota vprašala, če sem naredila prav, zdelo se mi je da sem. Mogoče sem se bala da sem ga kaj pokronala. Zdaj sem šele dobila potrditev na predavanjih, da je iskrena ljubezen res sila, ki vse premaga, brez omejitev in si jo zasluži vsako bitje od demona do angela saj smo vsi bitja narave.

Hvala ti Slavko za pestrost tvojih predavan,j, ob njih življenje res ni dolgočasno.

Hvala tudi Zali in vsem udeležencem.

Zelo vas imam rada

Simona Lukman

 

Mnogo smo poti prehodili a le ena je tista ki cilj bo razkrila.
Vsi smo jo spoznali a le redko jo sprejeli.
Vsak dan, vsako uro, minuto in sekundo jo lahko živimo a le če združili bomo pravo silo.

Za nekaj dni mi je bilo dano da sem živel življenje, ki sem ga iskal odkar sem se rodil. Zavedanje »narave« življenja o kateri sem slišal neštetokrat, na različne načine, se mi je razkrilo, vstopil sem v njo in jo nekaj dni živel. Naj se sliši to še kako sanjavo, vam povem da to niso sanje ampak realnost v vsakdanjem življenju. Tako kot je realno drevo ki vzklije, raste, živi, žene korenine, poganja liste, se razmnožuje je realna »narava« življenja, ki skrbi za nas ljudi in nam omogoča brezskrbno, umirjeno lagodno, kreativno vsakdanje življenje.
Vem da je to le mali delček »narave«, ki sem se ga zavedal in da je ta sila v vsej svoji veličini nepojmljiva za človeško zavest. Vem zakaj mi je bila dano spoznanje. Zato da ga delim z vami in vam povem, da sem ga zaslužil z vestnim poštenim delom v besedah in dejanjih, v mislih in občutkih. Vem tudi zakaj je danes nov dan zakaj ni več teh občutkov. In vem da če bom vztrajal, bo zavedanje »narave« življenja vse močneje utripalo v mojem vsakdanjem življenju.
Želim si, da se s teboj, ki to bereš, nekega dne srečava tam kjer je življenje brezskrbno, umirjeno, lagodno, krativno,… torej tam kjer je nam ljudem naravno !

Zahvaljujem se, da lahko ponižno služim na tej strani.

 

Že nekaj dni pred programom sem dobila občutek, da so nam Bogovi in Boginje res tako blizu, kot še nikoli…
Večkrat na dan sem, ne da bi vedela zakaj, kar sama od sebe začela prepevati naše mantre. Ko sem nehala peti, sem čutila neko posebno energijo, ki si jo nisem znala razložiti, bila pa je nekaj lepega in velikega.
Tako je bilo tudi v torek, samo nekaj ur pred začetkom programa. Ko sem prenehala, se je zgodilo….

K meni je prišla Boginja. Veliko, svetlo, prijazno, dobro, lahkotno bitje. V roki je držala svetlečo energijo. Ganjena in presenečena, da mi je to dano videti, sem samo strmela vanjo… Obdajal me je neverjeten občutek njene ljubezni in moje sreče. Dala mi je njen dar, Dar Posla. Energijo sem samo držala v roki in čutila neizmerno hvaležnost. Njena ljubezen in veselje, da mi lahko preda dar, sta me prepričala, da sem ga sprejela vase.
Ko dobiš tako darilo, obstaja samo še čista hvaležnost. Občutek, da je Boginja vesela in zadovoljna, da nekdo sprejme njeno darilo, pa je nekaj tako neverjetno lepega, da moje besede ne zmorejo opisa. Mešanica ljubezni, sreče, vere, radosti, hvaležnosti,…
Prišla pa je še ena. Še lepša, toplejša, mila. Prinesla mi je Dar Ljubezni. Tudi ona mi je z vso ljubeznijo in zadovoljstvom izročila kar je imela zame…
Sprejeti vase tako čisto energijo ljubezni pa je… Želim vam povedati, pa za to ni besed. So samo solze. Solze ljubezni, radosti in hvaležnosti.

Potem pa so, še preden bi lahko nastopil razumski strah, prišle še roke Zaščite. Okoli mojega bitja so nežno, vendar z veliko močjo, ustvarile energijo, ki me brezpogojno ščiti in mi omogoča, da darove nosim v sebi.

Iskrena hvala energijam Slavka Mahneta Shyame, ki nam vse to omogočajo.

Vsem živim bitjem planeta, posebej pa vam, ki skupaj obiskujemo programe, pa iskreno želim da zavestno ali podzavestno koristite te in druge darove.

Helena

 

Na zadnjem programu nam je bila, kot že mnogokrat doslej, dana še ena izjemna izkušnja. Videli in občutili smo duhove elementov – prvinske sile, iz katerih je ustvarjeno vse, kar sestavlja naša življenja.

Po sproščanju se začne poglabljanje vase – tja dol, kjer so vrata v duhovni svet. Tja, kamor zaradi lastne slepote in nevednosti vse preredko gremo. In videli smo jih – duhove elementov. Takšne mogočne sile imajo svoje pomočnike. Občutil sem jih podobno kot ljudi. Imajo svoja duhovna telesa in svojo zavest. Povsem sproščeni in svobodni so. In resnično srečni. In nosili so nam denar. Ogromno denarja. Mislim, hehe, cele kupe. In s kakšnim veseljem so ga nosili. In nikoli ga ne zmanjka.
Ne vem, kako je z drugimi, ampak mene so se ustrašili. Kar obstali so in se začeli umikati. Če ne bi bil tako zaprepaden, bi morda celo zaklical: »Hej, kam greste? Kaj pa moj denar?« Vprašal sem, kaj je narobe. Pa so bili samo tiho in se zbrali v krogu okrog mene. In sem se zavedel, da na hrbtni strani svojega bitja nosim s sabo neko zlo. Nekaj, česar so se bali. In nekaj, česar bi se resnično rad rešil. In smo stali. Kar naenkrat pa se je eden opogumil in kot da bi zamahnil s čarobno palčko, je tista reč izginila. Ni je bilo več. In takrat sem vedel, da nam ne nosijo samo denarja. Da pravzaprav lahko uresničijo skoraj karkoli. In da nam resnično želijo srečo, blaginjo in bogastvo. Zelo nas spoštujejo. Z nami ravnajo, kot da znamo resnično živeti človeka vredno življenje. Da, na primer, znamo leteti. Če morda zveni čudno, tako imenujem tiste, ki znajo življenje živeti skozi tri dimenzije. Ki znajo svojo zavest dvigniti iz tal, iz okvirov svoje majhnosti in razprejo krila kot mogočen orel ter upravljajo svoje življenje iz povsem drugega zornega kota.
No, in končno sem uvidel, kako pravzaprav živimo v tem svetu. Naravnih sil se v resnici bojimo. Če pa že po kakšnem naključju ali božji milosti pridemo v stik z njimi, pa najbrž mislimo, da so kakšna zlobna bitja. Vsaj tako nas programirajo inštitucije, kot so cerkev, šolski sistem, mediji in še kaj. Le kaj nam je, da smo takšni bebci? Uničujemo vse okrog sebe, vase pa se ne znamo poglobiti. Bojimo se vsega, še najbolj pa nas samih. In, kako čudno, na koncu smo tudi revni. In žalostni. In bolni.
Če si kaj resnično želim, je to življenje vredno človeka. Resničnega sožitja z soljudmi in z svetimi silami, resničnega bogastva in blaginje.
To doživetje me je spomnilo na zgodbo o Aladinu. Samo eden lahko vstopi v jamo čudes. Neobrušen diamant. Tisti, katerega vrednost v njegovi notranjosti je dovolj visoka. In tam notri so vsi mogoči zakladi. Vendar so vsi brez vrednosti v primerjavi z svetilko. Ta svetilka predstavlja čisto zavest. Če odkrijemo to svetilko v sebi, smo popolnoma svobodni. Lahko dosežemo karkoli. In naravne sile nam bodo pri tem pomagale. In ta čista zavest lahko prikliče sile, ki nam lahko izpolnijo karkoli. Verjetno še več kot tri želje.

Resnično sem hvaležen, da so mi omogočene takšne izkušnje. Hvala svetim silam in hvala tebi, Slavko, ki si resnični duhovni učitelj in Mojster.

 

Vsakokrat se veselim našega srečanja. To pa zato, ker tu čutim, da živim. Slavko nam podaja znanje, razumevanje življenjskih resnic, nas uči in z ljubeznijo vzpodbuja. Učimo se živeti pravilno in v ljubezni do samega sebe in ostalih bitij na tem planetu.

Včasih se mi je zdelo, kot da tavam v megli, v kateri vidim malo, sedaj pa je vedno bolj jasno. Vidim sonce, ki sije v meni in izven mene. Vedno dlje in globlje vidim in čutim ljubezen, ki je okoli nas, lepoto ljudi in narave.

Ko sem bila stara 13 let je moj oče zbolel, počila mu je glavna žila v glavi. Imel je anevrizmo, bil je na meji smrti.
Prosila sem za njega iz vsega srca in z ljubeznijo. Zgodil se je čudež, spomnim se, da se je v sobi pojavila močno rumena svetloba, kot veliko rumeno sonce. Od tistega dne se je vsak dan mojemu očetu zdravje izboljševalo. Zdravniki so rekli, da se je zgodil medicinski čudež, takrat je bil star 38 let, nato je živel še do 80 leta.
Nevede sem s ponižno otroško prošnjo posegla v podzavestne procese sil, ki so potem z vso močjo in ljubeznijo pomagale k očetovi ozdravitvi.

Veselim se, tudi če kdaj pride slabo, sedaj vem, da je to tudi za nekaj dobro in vedno se najde rešitev.
Smisel življenja je za mene v ljubezni in svobodi duha in duše in da ti vladaš nad svojim telesom in ga pravilno uporabljaš in upravljaš.
Smisel in veselje vidim tudi v tem, da lahko pomagam še komu, ki je pomoči potreben, če seveda lahko, ker najprej moramo pomagati sebi in se obvladovati, nato šele drugim.

 

Čeprav so novoletni ognjemeti že zdavnaj izzveneli, bi kljub temu
želela voščiti vse najlepše ob novem letu. Ob tem pa se hkrati ozirava
tudi na staro leto 2008. Kaj se nama je najbolj vtisnilo v spomin?
To je zagotovo najin veliki dogodek - poroka. Tukaj pa morava omeniti
Tebe, Slavko. Vsak par si želi, da bi poleg civilne poroke opravil
tudi iniciacijo duhovne poroke. Tako sva se obrnila nate. Čeprav je
bilo tudi zate prvič, tega doživetja ne bova nikdar pozabila.
Bila sta prisotna oba, kot jin in jang, kot enost ljubezni, kot Slavko
in Zala. Poročni obred se je odvijal v meditaciji in ravno zato je bil
tako veličasten. In v duhovnem smislu tudi zelo romantičen.
Nisva še videla obreda, kjer bi se ženin in njegova družica dejansko
lahko spojila v eno. Tebi, Slavko, je to uspelo. Najin zakon diha kot
eno, čeprav imava veliko dela z vzroki, ki si jih nama prebudil.

Hvala ti. Hvala obema. Hvala za Sveti obred in za Zaščito.
Z veseljem bova še naprej prisostvovala tvojim zdravilnim programom,
kadarkoli bova le lahko.
V veselje nama je vedno znova gledati Družinico Mahne na meditacijah,
preko katerih si širiva duhovno resnico, za kar sva vam zelo hvaležna.

Lepo Vas pozdravljava:
Mladoporočenca Jana in Sebastijan Sečkar

 

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M